ngg_shortcode_0_placeholder
\nV petek, 17. maja 2013, smo se iz na\u0161e \u017eupnije \u017ee tretji\u010d odpravili na pe\u0161 romanje k Mariji Pomagaj na Brezje, skupaj z romarji iz Zabukovice, Tabora in Vranskega.
\nNa poti do Motnika nas je ves \u010das spremljal de\u017e, ki za nas ni bil ovira. Povsem premo\u010deni smo stopili v motni\u0161ko cerkev sredi \u0161marnic in gospod \u017eupnik nas je pozdravil kar med ma\u0161o in opravil na koncu molitve za na\u0161o sre\u010dno pot. Na Urhovi kmetiji smo se preoblekli, se posu\u0161ili in se pogreli s \u010dajem in toplim obrokom.<\/p>\n
\nNaslednji dan smo v lepem, son\u010dnem, malo vetrovnem vremenu nadaljevali pot do Adergasa, kjer smo preno\u010dili v nekdanjem dominikanskem samostanu. Po ve\u010derji smo v cerkvi prisostvovali zelo lepemu koncertu in zgodbi o nastanku slike brezjanske Marije. Utrujeni od vsega napora, smo takoj zaspali in zjutraj kar verjeti nismo mogli, koliko novih mo\u010di smo imeli. Zelene lipove vejice , zataknjene za okna doma\u010dij, mimo katerih smo hodili, so nas spomnile, da je binko\u0161tna nedelja. Sv. Duh je pri\u0161el tudi nad nas in nam dal mo\u010d. Romarji iz \u017eupnij Gri\u017ee, \u0160empeter v Sav.dolini, Gomilsko, Sv. Jurij ob Taboru , \u0160martno ob Paki, Vransko in Velesovo, smo se povezali v veliko romarsko skupino. Ves \u010das smo hodili skupaj, pa vendar je tudi vsak zase premi\u0161ljeval o svojem namenu romanja. Nismo \u0161teli, koliko \u017euljev je kdo imel na nogah, pomembno je bilo vdano prena\u0161ati bole\u010dine. \u017dulji in bole\u010dine so kot te\u017eave v na\u0161em \u017eivljenju, ki jih je treba premagovati.
\nSegreti od sonca in napora, smo ob enih popoldne pri\u0161li na Brezje, kjer so nas pri\u010dakali doma\u010di iz na\u0161ih \u017eupnij. Ob 14. uri smo se s skupno sv. ma\u0161o zahvalili in priporo\u010dali Mariji. Spomnili smo se tudi vseh, ki so ostali doma in so bili v mislih z nami.
\n\u010ce bomo zdravi, gremo naslednje leto spet pe\u0161 na Brezje, smo si obljubili. Nekateri romajo \u017ee dvajset let. Zanimivo bi bilo prisluhniti njihovim do\u017eivetjem.<\/p>\n
Marija Oro\u017eim<\/p>\n
NA BREZJE – MALO DRUGA\u010cE<\/p>\n
Po tednu dni, ko se telo spravi v svoje tirnice, duh pa \u0161e vedno veje po nepozabnih dneh, je \u010das, da strnem nekaj misli in besed ter jih spravim na papir. Te\u017eko je izbirati besede, pravzaprav jih je te\u017eko krotiti, saj ho\u010dejo vse in hkrati na plan. Na prazen list papirja, ki \u010daka, da nanj vtisnem spomin.
\nTo ni kakr\u0161enkoli dogodek, to je veli\u010dasten spomin na \u010dudovita do\u017eivetja prej\u0161njega konca tedna. Na romanje k Mariji Pomagaj na Brezje. Ne tako kot skoraj vsako leto doslej, z avtomobilom ali kot \u017eupnijsko romanje z avtobusom. To je bilo res posebno romanje, pe\u0161 romanje k Mariji Pomagaj na Brezje.
\nNa\u0161a pot se za\u010dne na Gomilskem, na katero me ve\u017eejo mladostni spomini, na na\u0161ega nekdanjega \u017eupnika Adolfa Pikla. Tu na Gomilskem pod cipresami na pokopali\u0161\u010du je njegov zadnji zemeljski dom.
\nMi, na\u0161a skupina pa je za\u010dela dolgo, dolgo pot, ki jo je tako lepo blagoslovil gomilski \u017eupnik, moj soimenjak Martin. Za\u010dela se je na\u0161a dolga pot. Vsak s svojimi \u017eeljami in te\u017eavami, vendar tesno povezani med seboj, smo v trenutkih bole\u010dine zrli po poti naprej, k na\u0161emu cilju. Mnogi so to pot prehodili drugi\u010d, tretji\u010d, deseti\u010d … Jaz negodnik sem jo premagoval prvi\u010d. \u010ce bi imel talent, kot ga je imel Levstik, bi lahko opisal to pot, ki bi ji dal naslov \u00bbPe\u0161 romanje od Gomilskega do Brezij\u00ab.Tako pa bom dolgo pot presko\u010dil in se ustavil pri cestni tabli, ki ozna\u010duje kraj Brezje.
\nSedaj je bila na\u0161a pot skoraj pri koncu. Vsi, ki smo se odpravili na pot, smo pri\u0161li, na\u0161 cilj je bil blizu. \u0160e nekaj deset korakov in zagledali smo zvonik z znamenito kupolo na\u0161e bo\u017ejepotne cerkvice Marije Pomagaj. Ob pogledu nanj sem sklenil roke k molitvi in s solzami v o\u010deh stopal skozi vas in \u010dakal trenutka, ko se bom zazrl v milostni obraz na\u0161e nebe\u0161ke matere. Ko bodo moje o\u010di gledale podobo, ki jo je naslikal Leopold Layer.
\nZ nahrbtnikom na rami in s te\u017ekimi nogami sem stopil pred njen oltar. Prva je bila zahvala, da mi je bila dana milost in mo\u010d, da sem lahko pri\u0161el pe\u0161, na ta kraj vere, upanja in ljubezni. Pa tudi pro\u0161nje in \u017eelje doma\u010dih in na\u0161e \u017eupnije sem polo\u017eil na njen oltar. Posebna zahvala pa je veljala na\u0161i celi romarski skupini z vodjem Jankom in Marijo. Po tej osebni zahvali smo se dobili zunaj pred cerkvijo, kjer smo se slikali. Ta slika, kot tudi celotno romanje, mi bo drag spomin na moje prvo pe\u0161 romanje na Gorenjsko, tja pod Stol k Mariji Pomagaj na Brezje.
\nNato je bila sv. ma\u0161a ostalih romarjev, ki so pri\u0161li na Brezje. Polni lepih do\u017eivetij smo se odpeljali nazaj na Gomilsko, kjer smo za\u010deli na\u0161o pot.<\/p>\n
Martin
\n\u017dupnija \u0160martno ob Paki<\/p>\n
Skorno, 25. 5. 2013<\/p>\n
<\/p>\n
Pe\u0161 romanje k Mariji Pomagaj na Brezje je res nekaj posebnega. Ustvarja utrujene, bole\u010de, v\u010dasih tudi \u017euljave noge. A v srce prina\u0161a veselje, na usta nasmeh, o\u010dem daje poseben sijaj, v du\u0161o prina\u0161a mir in sre\u010do. Tudi nova, iskrena prijateljstva sklepa. <\/span>Vida V petek, 17. maja 2013, smo se iz na\u0161e \u017eupnije \u017ee tretji\u010d odpravili na pe\u0161 romanje k Mariji Pomagaj na Brezje, skupaj z romarji iz Zabukovice, Tabora in Vranskega. Na poti do Motnika nas je ves \u010das spremljal de\u017e, ki … Beri naprej
\nIn, ko utrujene noge pokleknejo pred Marijo Pomagaj, vsa bremena \u017eivljenja padejo z ramen in rodi se novo upanje, nov za\u010detek in vedno tudi \u017eelja: “Marija, prihodnje leto \u017eelim priti znova!”<\/p>\n
\n<\/span><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"