BESEDA ŽIVEGA BOGA

»Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?«
Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja.

(Lk 20,33–36)

BESEDA O BESEDI

V tem mesecu se je gotovo vsak od nas ustavil in pomudil tudi na kraju, ki je svet in skrivnosten. O njem nam naš pesnik Župančič poje: »Tihi, skrivnostni tisti so hrami …« Tam človek utihne in gre vsaj za nekaj minut vase. Misel poleti v preteklost, spomin oživi na ljubljeni obraz, na dragega človeka.

Jesen je tako čas, ko se marsikdo ustavi in zamisli: Kam grem, kakšna prihodnost je pred menoj in od kod prihajam? Kdo sem?

Človekovo življenje je odprto v dve smeri, v dve skrivnosti. Pred rojstvom in po smrti – na obeh koncih smo pogreznjeni v nepoznano, v skrivnost, v večnost, iz katere smo izšli in v večnost, v katero gremo. Ali pa morda iz enega niča v drugi nič?

»Ničesar ni, samo tema,« pravijo nekateri. Spoštovanja vredno mnenje – kdor ga prenese, kdor lahko z njim živi. Ima pa eno pomanjkljivost, ki je v tem, da mu manjkajo dokazi.

Domnevam, da bo takšen človek prisluhnil, če bo slišal, da je nekdo, ki ga ima mnogo ljudi na tem svetu za Božjega Sina, pred več kot dva tisoč leti govoril o nekem drugem , prihodnjem veku in o vstajenju od mrtvih. Kako je že rekel? »Tisti, ki dosežejo oni svet, ne morejo več umreti. Enaki so angelom, saj so Božji otroci in jih čaka vstajenje. Da, mrtvi bodo vstali. Kajti Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. Njemu vsi živijo. Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, vekomaj ne bo umrl.«

Onstran torej le nista samo tema in pogreznitev v nič. Pa pravijo: Nihče se ni vrnil, da bi povedal. Pač, nekdo se je vrnil, živ se je vrnil iz predora smrti. Zanimivo je, da sprva celo njegovi najbližji prijatelji niso mogli verjeti lastnim očem. Toda od tiste prve velike noči je vse drugače. Zadnja postaja – cilj na koncu predora je znan.

Po: TV Slovenija – Ozare, 1995

NEKATERI SO VIDELI PREKO SMRTI

Bolniški duhovnik Adolf Mežan je slišal že več zgodb o obsmrtnih doživetjih, ki som u jih zaupali bolniki. Nekatere izmed njih, ne da bi razkril identiteto svojih sogovornikov, nam je tudi zaupal.

Neki mož, ki je živel v mestu izven Ljubljane, je duhovniku Mežanu, ko je bil še župnik na eni izmed župnij, pripovedoval o svojem umiranju. Slišal je zdravnike, ki so rekli medicinskim sestram: »Z njim je konec, vzemite mu kartoteko.« Doživljal je, kako gleda na sobo in na svoje telo izpod stropa, zatem je zaplaval nad rodno vasjo in jo nekajkrat obkrožil, zatem pa še nad Jeruzalem. Od tam je odšel v onstranstvo, videl pokojnike, svoje sorodnike in sosede ter tudi pokojnega domačega župnika. Vsi so bili enako oblečeni v sive halje. Zaslišal je Marijo, ki mu je rekla: »Ti imaš lep glas, poj v cerkvi na koru.« Sveti Jožef pa mu je dejal: »Zdaj greva pa dol na zemljo.« Znova se je prebudil in po nekaj časa v bolnišnici odšel domov. Kot je povedal Mežan, je ta mož odtlej zelo poglobil svoje versko življenje, redno hodil k obhajilu, veliko naredil za cerkev in župnišče – denimo napravil je ograjo, vrata, vse zastonj.

Starejša žena mu je na vrtu pred Onkološkim inštitutom pripovedovala o svoji klinični smrti. Ko je umirala, je zagledala čudovito svetlobo in lep vrt, po katerem se je sprehajala. »Takrat sem zaslišala glas: ‘Ti še nisi za k nam. Ti moraš iti še na zemljo, da boš spravila h kruhu svojega enajstletnega sina.’ Pa sem si mislila: ‘Jaz se imam tukaj tako lepo, moj sin pa se na zemlji sam muči, moram iti k njemu’.« Takrat je zdrknila navzdol in občutila, kako je pristala na trdem in se prebudila. Zaslišala je zdravnika, ki je rekel: »Pa smo jo le oživili!«

Svoje obsmrtno doživetje je bolniškemu duhovniku zaupala tudi neka bolnica, ki je poskušala samomor. Bila je v hudih stiskah, obrnila se je na več ljudi, pa ji nihče ni pomagal. Zaužila je veliko količino zdravil, da bi umrla. Vendar so jo našli in se deset dni borili za njeno življenje. Njena pripoved o doživljanju ob umiranju je drugačna: doživljala je samo temo, občutila, kako so jo živo rezali in druge neznosne bolečine, na nogah so ji rastla kopita. Ko se je pozdravila, je dejala, da ji več na kraj pameti ne pride, da bi delala samomor, pa če bi bilo še tako hudo. Duhovniku je naročila, naj pove tistim, ki se nameravajo ubiti, naj tega nikakor ne storijo, ker jih bo zadelo trpljenje, ki je neizmerno hujše od tistega, zaradi katerega želijo narediti samomor.

Vir: Božje okolje, št. 5, 2005

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Anka Trogar, Mojca Strožer

                                 pri 2. sv. maši: Petra Basle, Damjana Rojnik

Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Trnava

Dežurni ministranti: Aljaž in Matevž Lončar

V soboto 16. 11. ob 10.00 je srečanje ministrantov: znanje, vaje, igre… Pridite vsi, ki ste še naprej zainteresirani za redno ministriranje.

V nedeljo  17. 11. bo druga maša v Šmatevžu ob 9.30. Sicer pa lepo vabljeni na slovesnost blagoslova obnovitvenih del v podružnično cerkev sv. Radegunde v Kapli ob 10.30!

Naslednji vikend bodo v Domu srečanj skavti iz Maribora!

Od torka do petka zvečer bo župnijski upravitelj odsoten zaradi duhovnih vaj za propedevte v Šmarju!

Na voljo so Marijanski koledarji in pratike za 2020, vzemite si jih sami!

BESEDA ŽIVEGA BOGA

Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel:

»Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.«

In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. (Lk 19,5–6)

BESEDA O BESEDI

Zahej je bil bogat. Čutil pa je, da ga bogastvo ne osrečuje in ne zadovoljuje. Kaj pomaga polna blagajna, če je srce prazno. Denar Zaheju notranje praznine ni mogel izpolniti. Zraven tega, da je bilo prazno, je bilo Zahejevo srce še ranjeno. Ranjeno ob zavesti, da denar, ki je bil v blagajni, ni prihajal tja vedno po najbolj pošteni poti.

Zahej ni bil le mož želja, ampak je bil tudi mož dejanj. To je dokazal s potezo, ki je ne bi bil vsakdo sposoben. Da otroci plezajo na drevesa, je razumljivo. Da pa spleza na drevo odrasel človek, mora imeti poseben razlog. Zahej ga je imel. Ko je zvedel, da Jezus potuje skozi domače mesto, je splezal na drevo, da bi ga videl. Bil je namreč majhne postave. Dosegel je, kar si je dolgo želel.

Jezusu je ta prostodušnost ugajala. Nagradil jo je. Pod drevesom se je ustavil, Zaheja nagovoril in se dal povabiti v njegovo hišo. Ta pa je vnovič pokazal, da je mož dejanj. Jezusa in njegovo spremstvo je pogostil, polovico imetja je razdelil ubogim, prevare in goljufije pa je poravnal.

Kdaj pa bodo naše želje postale dejanja?       (Po: F. Cerar)

ZAKAJ V NAŠI DRUŽINI NE PRAZNUJEMO NOČI ČAROVNIC

Zadnjič sem se, hočeš nočeš, odpravila v trgovino po nekaj otroških oblačil. Ko se namreč jeseni pojavijo ohladitve in bi mama rada iz omare za otroke potegnila spodnje majice, toplejše nogavice, podložene hlače, majice z dolgimi rokavi, pride do neprijetne ugotovitve. Otrokom je bilo bolj kot ne vse premajhno, preozko in prekratko. Šoping mi torej ni ušel.

Čarovnice, vampirji, duhovi, zombiji

Presenetilo pa me je, da je bila skoraj tretjina otroškega oddelka namenjena kostumom za halloween, torej noči čarovnic. Pajaci za maske čarovnic, pajkov, netopirjev, vampirjev in drugih pošasti, na poličkah zraven pa seveda tudi dodatki, ki spadajo zraven. Obroči za lase, ki imajo pritrjeno umetno pajčevino ali pa vražje rogove. Krvavi zobje, dolgi vijoličasti nohti, čarovniški klobuki. Priznam, da me pogled na vso to šaro ni preveč razveselil, za kar obstaja več razlogov. Prvič, grozni in grozljivi so mi otroški kostumi, ki so usmerjeni v zle sile, kot so čarovnice, vampirji, zli duhovi … Da je čisto in nedolžno bitje, kot je otrok, našemljen v zombija in da se mu od ust cedi “kri” – ne vem, meni je to prej neokusno kot duhovito. Lahko me kdo tudi okliče za starinsko, a mislim, da tovrstne zle maske v otroški podzavesti ne zbujajo ničesar dobrega, prej obratno.

Slovenci imamo praznik za šemljenje, a to ni noč čarovnic

Otroci imajo pač radi preoblačenje, šemljenje, maske. A za to imamo Slovenci zelo lep praznik, ki je z našo geografsko lego zgodovinsko povezan, to je pust. Pustna sobota in pustni torek kot zadnji dan pred začetkom postnega časa sta praznika, ki sta na slovenskih tleh prisotna še iz časov, ko na ozemlju slovanskih narodov še ni bilo krščanstva.

Tako pustovanje kot preganjanje zime sta v osnovi poganska praznika, prav tako kot halloween. A halloween je, gledano s stališča zgodovine, keltski praznik. Izvira s področja današnje Irske in Velike Britanije, ko so Kelti praznovali začetek najtemnejšega dela leta, ki spominja na smrt. Verjeli so, da se na noč z 31. oktobra na 1. november zbudijo duhovi vseh umrlih ter se vrnejo na Zemljo.

Seveda se je praznovanje v obliko, kot jo poznamo danes – torej da otroci hodijo od vrat do vrat, našemljeni v kostume, in pri tem prosijo za »trick or treat«, kar pomeni da nabirajo sladkarije – razvilo s prihodom irskih priseljencev v ZDA, od koder se je potem z globalizacijo in popkulturo razširilo spet v Evropo.

Zakaj smo noči čarovnic rekli ne

Ne morem torej drugače, kot da se mi zdi načrtno vpeljevanje halloweena v našo deželo predvsem vdor nečesa tujega, nečesa, kar nam z zgodovinskega vidika ni domače ali znano. Za vsem skupaj seveda stoji logika potrošništva, kajti če praznujemo čim več praznikov, potem zapravimo tudi ustrezno več denarja.

Nič ni narobe z lepimi (neizrezljanimi) hokaido bučami čudovite oranžne barve, ki nam celo jesen krasijo balkonske ograje in stopnice ob vhodu v hišo. Da pa otroci čutijo, da morajo iti na noč čarovnic v maškare, mladostniki in tudi malo manj mladi pa našemljeni “žurat”, se mi zdi privlečeno za lase. Otroci in mladi so pač lahke tarče in odličen način, kako iz ljudi iztisniti še kakšen dodaten evro.

Zato pri nas doma halloweena ne praznujemo. Nič ni narobe s tem, da se v šoli pri angleščini učijo o njem, saj gre za del anglosaške kulture. Trendu šemljenja in praznovanja noči čarovnic pa smo preprosto odkimali.

 Tina Martinec Selan, si.aleteia.org

ZAHVALNA NEDELJA

Prva nedelja v novembru je vedno zahvalna. Ker pa pri nas običajno zahvalne maše obhajamo v vseh cerkvah, bomo temu posvetili skoraj ves november. 3. 11. se bomo pri prvi maši Bogu zahvalili na Gomilskem, pri drugi maši istega dne v Šentrupertu, 10. 11. v Grajski vasi in 17. 11. v Šmatevžu.

S temi slovesnostmi se želimo zahvaliti Bogu za vse, česar smo bili v preteklem letu deležni. Hvaležni smo za zdravo pamet, živo vero, lepe medsebojne odnose, ljudi, s katerimi se imamo radi, blagoslov pri delu in da nam ni manjkalo materialnih dobrin. Hvaležni smo lahko tudi za kakšno preizkušnjo, preko katere nas je Bog naučil novo življenjsko lekcijo.

Prav je pa tudi, da se zahvalimo drug drugemu, saj smo vsi skupaj drug za drugega velik, četudi kdaj naporen, Božji dar. Kot vaš domači duhovnik se zato želim zahvaliti:

• Vsem, ki duhovno — z molitvijo, obiskovanjem bogoslužja in spreobračanjem — podpirate življenje župnijske skupnosti na Gomilskem.
• Vsem, ki materialno — z denarnimi prispevki, drugimi darovi in pomočjo — velikodušno podpirate delovanje župnije in mene osebno.
• Vsem župnijskim sodelavcem: ključarjem, članom ŽPS, katehistinji, mežnarju, članom Karitas, pevcem in njihovim vodjem, ministrantom, tistim, ki čistite in krasite cerkev, župnišče in okolico, mladim animatorjem, ki se trudite, da bo župnija na Gomilskem živela naprej tudi, ko bo starejši rod odšel ter bolnikom, ki darujete svoje trpljenje.

Bogu hvala za njegovo dobroto, ki jo izkušamo preko njegove navzočnosti v naših dušah, preko narave in preko dobrote drug drugega.

Bralci v nedeljo:    pri 1. sv. maši: Sandi Završnik, Anja Rožič Plazovnik

                                 pri 2. sv. maši: Anja Šket, Tilen Hadolin

Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Šmatevž

Dežurni ministranti: Janez in Marko Vošner, Jan Griguljak

Hvala vsem za pomoč in sodelovanje pri lepem praznovanju praznika vseh svetih ter za udeležbo pri sv. mašah in molitvah za naše rajne.

V sredo 6. 11. po večerni maši je srečanje sodelavcev Karitas!

Misijonska nabirka (20. 10.), ki smo jo že oddali je znašala 356€. Hvala vam, ker podpirate misjione in misijonarje!

V nedeljo bomo krstili Zojo Pikl Makarovič. Podprimo mlado družino z molitvijo.

V soboto dopoldne bo v cerkvi duhovna obnova za goste iz Hrvaške.

BESEDA ŽIVEGA BOGA

Preljubi, poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče, da se imenujemo in smo Božji otroci. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker njega ni spoznal. Preljubi! Zdaj smo Božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo njemu podobni, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je. (1 Jn 3, 1—3)

BESEDA O BESEDI

Smrt

Sveti Frančišek Asiški jo imenuje sestra, Prešeren ji v Sonetih nesreče kliče: prijazna smrt, predolgo se ne mudi (pa ni bil nič kaj preveč svet), ljudje pa bežijo pred njo, kot da bi ne vedeli, da ji ni moč ubežati. Zato pa skušajo pregnati sleherno misel in spomin nanjo. Samo poglejte, kako počasi izginjajo pokopališča okoli cerkva. Stoletja so naši predniki počivali tako rekoč sredi naselij, v neprekinjenem stiku in pogovoru z živimi, zdaj pa so jih slednji (ki jim pravzaprav le še pogojno lahko rečemo živi) odrinili na obrobja mest, skupaj s skladišči in trgovskimi centri. Namesto da bi naši otroci sprejeli, ali še bolje povedano, dojeli smrt kot del življenjskega ciklusa, se s smrtjo srečujejo šele, ko jim pogine hrček ali zlata ribica. In že ob tem nam stroka skoraj priporoča psihoterapevta.

Smrt nastopa le še v vicih, filmih in reklamah. Ljudje, ki našo vero označujejo za praznoverje, bodo prav v teh dneh izvotlili buče, jih osvetlili in praznovali … Kaj že? Noč čarovnic! Vse le zato, da bi prikrili in utišali lastno izvotljenost in temo. Še praznik vseh svetih so nam, hvala Bogu neuspešno, skušali prebarvati v dan mrtvih! Človek bi rad večno živel in zato skuša na vse načine uničiti ali vsaj pretentati smrt, vendar pa le tisti, ki sprejme, razume in vzljubi smrt, doseže večno življenje.

Morda se bo kdo čudil, da pišem o ljudeh, kot da sam nisem človek. Vendar vse bolj spoznavam, da verujoči nismo od tega sveta, kakor piše evangelist Janez, da smo svojevrstni »vesoljci«, ali kot pravi Slomšek: »V nebesih sem doma, od tega ne sveta …«!

In še: da mi ne bo kdo zameril, ker sem ljubega Prešerna označil za »nesvetega«, saj trdno verjamem, da je že »med svetimi«. Sem pa prav v teh dneh spoznal, da nebesa ne zahtevajo popolnosti, temveč le vero in dobroto.

Po: G. Čušin, Na tretji strani

 POPOLNI ODPUSTEK ZA RAJNE V NOVEMBRU

Cerkev naklanja v prvih osmih dneh novembra popolni odpustek za vsak obisk pokopališča in molitev za rajne.

Prav tako ga je mogoče prejeti v vseh cerkvah in javnih kapelah 1. in 2. novembra ter na prejšnjo ali na naslednjo nedeljo, če smo bili pri spovedi in obhajilu ter molimo po namenu svetega očeta. (Po namenu svetega očeta izmolite Oče naš, Zdravo Marijo, Slavo. Vendar morate pred molitvijo izreči: “Po namenu svetega očeta.”)

Odpustek lahko namenimo rajnim, ki so še v stanju očiščevanja v vicah in jim lahko pomagajo tisti, ki so že pri Bogu in mi, ki še romamo po zemlji s svojimi molitvami, darovanimi mašami, dobrimi deli in odpustki. Sami sebi namreč ne morejo več pomagati.

MOLITVENI SPOMINI ZA RAJNE pri nas

Večina okoliških župnij ohranja že večstoletno tradicijo tako imenovanih molitvenih spominov za rajne ob dnevu spomina na vse rajne. To bomo poskusili obuditi tudi pri nas.

Drugega novembra cerkev obhaja molitveni spomin za vse tiste naše pokojne sorodnike, ki še niso v nebesih in so potrebni še očiščevanja v vicah. Temu dnevu rečemo tudi »vernih duš dan«.

Že v stari zavezi, torej že kakšnih 2500 let nazaj je znano, da so Judje za duše pokojnih darovali duhovnikom za daritve v templju: »Napravil je nabirko od moža do moža in poslal v Jeruzalem približno dva tisoč srebrnih drahem, da bi se opravila daritev za greh. V tem je ravnal zelo lepo in plemenito, saj je mislil na vstajenje.« (2 Mkb 12,43)

V Cerkvi pa se je tradicija molitev za rajne posebej razvila pred kakšnimi 1000 leti. Ljudje so duhovnike prosili, da za njihove pokojne sorodnike molijo ali darujejo svete maše, v zahvalo pa so jim dali dar za njihovo vzdrževanje. Hkrati pa je to bila njihova materialna žrtev, s katero so pokazali ljubezen do svojih dragih. Tako še danes duhovniki sprejemamo darove za maše, ki jih opravimo po namenih vernikov, posebej za njihove pokojne.

Poleg svetih maš pa se je na vernih duš dan, oziroma na predvečer tega dneva, ko molimo za vse pokojne, razvila tradicija, da se zanje daruje tako imenovani »molitveni spomin«. To pomeni, da imajo verniki priložnost, da duhovnika prosijo, naj za njihove rajne moli in jih ob tem tudi javno imenuje. V ta namen lahko prinesejo tudi skromen dar. Na različnih župnijah ima ta molitev različne oblike, glede na domačo tradicijo. Običajno se ti rajni imenujejo (»preberejo«) ob molitvah na pokopališču ali pred tem v cerkvi, ponekod pa se imenujejo tudi med večernim rožnim vencev v domači župnijski cerkvi.

Na Gomilskem (in v Šentrupertu) bomo letos naredili tako, da bomo tiste rajne, za katere boste prosili, imenovali in zanje molili takoj po popoldanski sveti maši, preden bomo odšli na pokopališče. Če se bo navada izkazala za dobro, jo bomo ohranili. Na vernih duš dan (2. novembra) pa bo duhovnik tudi večerno mašo (17.30) na Gomilskem daroval za vse te pokojne iz molitvenih spominov. Tam jih bo še enkrat vse imenoval.

Kako torej do tega, da poimenoma molimo tudi za vaše pokojne?

V cerkvi bodo od danes naprej (nedelja, 27. 10.) kuverte, ki si jih vzamete domov in na list napišete vaše pokojne, za katere želite, da se jih pri molitvi v cerkvi imenuje. Izpolnjeno vrnete duhovniku najkasneje do popoldanske maše 1.11. Če želite, lahko ob tem tudi kaj darujete.

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Elza Vasle, Nejc Lončar

                                 pri 2. sv. maši: Tea Pogorevc, Ana Šram

Za praznik vseh svetih in vernih duš prosimo bralce, da ste na voljo!

Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Gomilsko II.

Dežurni ministranti: Matic in Matevž Basle

Ob stranskem oltarju so na voljo nagrobne sveče Karitas. Prosimo za dar 1,5€. Od tega gre približno polovica vsote za namene župnijske Karitas Gomilsko in škofijske Karitas Celje. Hvala lepa za vaš dar!

Ta teden so šolske počitnice, zato tudi ni verouka. Vabljeni k sv. mašam!

BESEDA ŽIVEGA BOGA

In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice.

Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«                                                        (Lk 18,6–8)

BESEDA O BESEDI

S prosilno molitvijo imamo vsi težave. Včasih namreč ne deluje tako, kot smo si mi zamislili. V porabniški družbi smo se pač navadili, da stvari, ki odpovedo, vržemo na odpad. Prav to mnogi storijo z molitvijo.

Vendar nas Jezus vedno znova prepričuje, da je molitev potrebna in tudi uspešna.

Osnovni nesporazum je najbrž v tem, ker menimo, da bomo z molitvijo spremenili Boga in njegove načrte. Podobni smo poganom, ki hočejo z magijo pridobiti bogove, spremeniti njihove namene in jih zdramiti iz njihove ravnodušnosti.

Molitev ne spreminja Boga in njegovih sklepov, ampak nas in naše načrte. V njej se kakor v kakšni čistilni napravi naše številne želje in zahteve očistijo in uredijo. Počasi se izloča navlaka neurejenih in vse preveč človeških prošenj. Polagoma spoznavamo, kaj je tisto, od česar se moramo posloviti. Postajamo sprejemljivi za Božje odločitve. Zato je molitev boj s samim seboj, včasih boleče uglaševanje na Božjo voljo.

Po: B. Dolenc

MISIJONSKI MESEC IN MISIJONSKA NEDELJA

Letošnji mesec oktober je prav posebni mesec, saj ga je papež Frančišek razglasil za »Izredni misijonski mesec oktober 2019«. Misijonstvo, po papeževih besedah, ne sme biti več zgolj neka eksotika znotraj širše pastoralne dejavnosti, ampak mora biti njen najpomembnejši del . Ta, po krivici zapostavljeni vidik življenja Cerkve, mora postati bistvena programska pastoralna usmeritev vse Cerkve, ne samo Cerkve v misijonskih deželah. Cerkev, kot je povedal že papež Janez Pavel II., je: »Vedno prenavljajoča se Cerkev.«

POROČILO O MISIJONSKI NABIRKI 2018

Darovi vernikov iz nabirke na misijonsko nedeljsko se zberejo pri Svetem Sedežu, kjer Papeška družba za širjenje vere sprejema prošnje misijonarjev za pomoč. Po načelu solidarnosti jih razporejajo glede na potrebe in možnosti. Cerkev na Slovenskem je iz nabirke na misijonsko nedeljo v letu 2018 misijonskim deželam pomagala z darovi v višini 197.151,12 EUR. Z našimi sredstvi je tako Sveti sedež odgovoril na dve od številnih prošenj in sicer v državi Benin.

Botrstvo

Med vedno bolj priljubljenimi oblikami pomoči misijonom v revnih deželah je sodelovanje v programu botrstvo, ki ga vodi Misijonsko središče Slovenije. Dobrotniki z rednim mesečnim nakazilom prispevajo za šolanje in hrano otrok. Že od 12€ mesečno vzdržujemo šolanje enega otroka.

V Slovenji je trenutno 1650 botrov, ki skrbijo za več kot 3000 otrok in bogoslovcev v različnih državah od Angole do Salomonovih otokov in Zambije.

Slovenski misijonarji

Slovenskih misijonarjev po svetu je trenutno 50. Delujejo v 28 različnih državah sveta. 27 jih je v Afriki, od tega kar 9 na Madagaskarju. 5 v Aziji, 7 v Južni Ameriki, 9 v vzhodni in južni Evropi, ter po ena misijonarka v Kanadi med Inuiti ter ena v Oceaniji, na otoku Samoa.

Vir: Misijonska nedelja 2019, gradivo za bogoslužje in pastoralo

UTRINKI IZ ŽIVLJENJA ŽUPNIJE

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Magda Šalamon, Sonja Mandelc

                                 pri 2. sv. maši: Tilen Hadolin, Tilen Natek

Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Gomilsko I.

Dežurni ministrantki: Ana Srebočan, Lara Natek

• Današnja nabirka (20. 10.) je za potrebe misijonov in misijonarjev!
• Danes (20. 10.) po sv. maši bomo krstili Urha Kvartiča. Molimo zanj in njegovo družino, da bi rasli v veri.
• Zakonski jubilanti lahko v zakristiji dvignete fotografije slavja pretekle nedelje.
• Srečanje za starše prvoobhajancev bo v četrtek, 24. 10. ob 18.00 v Domu srečanj na Gomilskem.
• Srečanje za starše birmancev in botre bo takoj po večerni maši v sredo, 23. 10. v Domu srečanj na Gomilskem.
• Na razpolago so že Marijanski koledarji za leto 2020.

BESEDA ŽIVEGA BOGA

Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján.

Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?«

In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,15–19)

BESEDA O BESEDI

Jezusovo srečanje z desetimi gobavci, ki ga je zapisal evangelist Luka (prim. Lk 17,11–19), še zlasti pa besede, ki jih je Gospod izrekel enemu izmed njih: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila«, nam pomagajo, da se zavemo pomembnosti vere tistih, ki so obteženi s trpljenjem in boleznijo, da se približajo Gospodu. V srečanju z Gospodom lahko resnično doživijo, da tisti, ki veruje, nikoli ni sam! Bog nas v svojem Sinu zares ni zapustil v naši bolečini in trpljenju, ampak nam je blizu, da nam ju pomaga nositi in nas želi ozdraviti v globinah naših src.

Vera edinega gobavca, ki se je, ko je videl, da je bil ozdravljen, poln navdušenja in veselja ter v nasprotju z drugimi, takoj vrnil k Jezusu, da se mu je zahvalil, nam omogoča dojeti, da je povrnjeno zdravje znamenje še nekaj bolj dragocenega kot zgolj telesna ozdravitev, in to je znamenje odrešenja, ki nam ga Bog daje po Kristusu ter se izraža v Jezusovih besedah: »Tvoja vera te je rešila.« Kdor v trpljenju in bolezni moli h Gospodu, je prepričan, da ga Božja ljubezen nikoli ne bo zapustila. 

Po: Benedikt XVI.

ZAKONSKIM JUBILANTOM

Ni srce hitreje bilo in glas zvenel prevzet od sreče, ko si ji, ko si mu nataknil/-a na prst prstan kot simbol ljubezni in zvestobe? Ljubezen med dvema človekoma je velik čudež. Človek se lahko samo čudi.

Ne obstajajo več meje, ni več zemlje in nebes. Ure ne tiktakajo več. Ves svet se ustavi. Luna sije svetlo kot sonce. Ptice žvrgolijo pozimi. Cvetlice cvetijo v očeh. V vseh rečeh tiči čar in človek začne sanjati o skupnem praznovanju življenja.

Ne tehtaj ljubezni. Ne meri, kako široka in kako dolga je. Odtehtana in izmerjena ljubezen ni ljubezen, ampak izračun. Pusti ljubezni, da je spontana, brez skritih misli, prvobitna in pristna, tedaj te bo preplavilo veselje, postalo ti bo toplo pri srcu, srečen boš, lahko boš pel, plesal in skakal.

Po: Phil Bosmans, V tebi je sreča

DA BI LAHKO POSTALI ZAKONSKI JUBILANTI …

»Zakaj bi se poročila? Ali ni dovolj, da se imava rada?«

Mnogi pari se danes sprašujejo, zakaj bi se pravzaprav poročili?

Zakaj je potreben »papir«?

Začnimo pri najpogostejšem argumentu, da je poroka le papir. Res je poroka (tudi) papir. A ta papir ima globoko vsebino. Ste na koncu faksa, potem ko ste opravili vse izpite in napisali diplomsko nalogo, dejali, hvala, diplome pa ne rabim, to je samo papir, zadostuje mi znanje, ki sem ga pridobil? Ali ste v avtošoli zavrnili vozniško dovoljenje, ker vam je zadostovalo znanje vožnje?

»Ali ni dovolj, da si ljubezen izpoveva med sabo?«

Fant in dekle, ki se odločita za poroko, si ljubezni ne izpovesta le en pred drugim. Na poroko povabita ljudi, ki jima veliko pomenijo, in javno oznanita, da se imata rada, se podpirata in spoštujeta ter si bosta zvesta do konca življenja. Bližnji ju pri tej odločitvi podpirajo in jima po svojih močeh pomagajo, zato ima javna izpoved ljubezni še posebno težo.

»Poroka je prevelik strošek«

Malo za šalo: da je poroka veljavno sklenjena, sta potrebna le ženin in nevesta ter dve priči. A tudi če ne boste šli v takšno skrajnost, nikjer ne piše, da je poroka nepozabna samo, če zanjo porabite veliko denarja.

Včasih je preprost obred, sproščen piknik ali kosilo za ljudi, ki so nam res blizu, mnogo prijetnejši od gala zabave za vse mrzle strice in sošolce iz osnovne šole.

Še en »trik«, s katerim lahko stroške poroke zmanjšata na minimum? Svate namesto za darila prosite za finančni prispevek. Če poroka ni prerazkošna, bosta z zbranimi prispevki brez težav pokrila večino stroškov.

»Toliko porok se konča z ločitvijo …«

Včasih je razlog za odlašanje s poroko strah pred neuspehom, sploh če poznamo ljudi, ki imajo za seboj bolečo ločitev. Poroka res ni jamstvo, da bo naša zveza obstala. A če nas že pred morebitno poroko obhajajo dvomi, ali bi se zakon obnesel, je koristno, če si postavimo dve vprašanji:

   – Ali je moj fant/ dekle zares pravi zame? Si z njim zares želim preživeti preostanek življenja?

   – Se bojim zavezanosti? Me je strah misli na dokončno odločitev?

Pri razreševanju težav in ozaveščanju strahov je številnim parom v pomoč predzakonska terapija. (Ne, terapija ni namenjena samo starim skreganim parom, ampak se je lahko udeležimo že pred poroko.)

Razpad resne zveze nikoli ni scenarij, ki si ga želimo (pa če smo poročeni ali ne) in prav je, da se na poroko pripravimo resno in odgovorno. A če iz previdnosti ostanemo »na koruzi«, svojemu partnerju ne izpričujemo brezpogojne ljubezni, ampak ljubezen, ki si za vsak slučaj pušča odprta zadnja vrata.

Poroka, pri kateri nama pomaga Nekdo tretji …

Za kristjane ima cerkvena poroka še poseben pomen, saj gre za zakrament – znamenje, s katerim nam želi Bog izkazati svojo neskončno ljubezen. Zaročenca obljube, da si bosta ostala zvesta v sreči in nesreči, vse življenje, ne izrečeta le drug pred drugim in pred svati, ampak pred Bogom. On pa se zaveže, da jima bo v sreči in nesreči vse življenje stal ob strani.

Kako neverjetna tolažilna misel je to! Na ladji zakona nisva sama. Nisva odvisna le od lastnih moči in človeških slabosti. Imava Boga, ki si bolj kot kdorkoli želi, da nama uspe. Zato je pripravljen narediti čisto vse. Ne samo »na papirju«, ampak čisto zares – če ga bova le povabila …

Vir: iskreni.net

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Majda Jelen, Jure Vasle

                                 pri 2. sv. maši: Eva Skok, Petra Rančigaj

Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Zakl

Dežurni ministranti: Urška Rančigaj

V sredo 16. 10. bo srečanje župnijskega pastoralnega sveta. Vabila prispejo po elektronski pošti. Začnemo ob 19.45 z molitvijo v cerkvi.

Danes 13. 10. ob 15.00 je v župnijski cerkvi v Taboru srečanje dekanijskih pevskih zborov. Vabljeni vsi ljubitelji cerkvene glasbe!

V sredo 16. 10. ob 17.00 je otvoritev in blagoslov obnovljenega cestišča v Šmatevžu. Vabljeni!

Za romanje na avstrijsko Koroško v soboto 19. 10. je prostih še 8 mest! Ker je pot dolga je odhod ob 6.30 izpred župnijske cerkve. Vračamo se okrog 21.00. Za pokritje stroškov bomo denar zbrali na avtobusu.