Simbioza 2013 – lokacija župnija Gomilsko

Projekt Simbioza na nivoju celotne države poteka že tretje leto. V tem letu smo se kot lokacija prijavili tudi kot župnija Gomilsko. Imamo namreč odpisano računalniško opremo s strani DARS-a, ki jih je kot donacijo priskrbel Jure Vasle. Tudi on sam je v določenem delu vstopil kot donator. Hvaležni smo mu za vso prizadevnost, ki jo je iskazoval v največji možni meri glede na okoliščine. Seveda pa gre velika zasluga in hkrati zahvala  tudi g. župniku, Martinu Cirarju.

Da pa ne bi bila računalniška oprema sama sebi namen, smo se aktivirali. ŽPS je že spomladi sprejel sklep, da se vključimo v projekt Simbioza. Tako smo bili ena izmed 326-ih lokacij širom Slovenije, na kateri se je usposabljalo 13 tečajnikov od skupno 4819-ih in na kateri je delovalo 6 od skupno 3229 prostovoljcev. Povprečno število tečajnikov na lokacijo je bilo 15 in tu smo samo malo zaostajali. Naš veliko manjko glede na povprečje je bilo število prostovoljcev, kar pa ni bilo moteče za sam proces. Od skupno trinajstih tečajnikov, jih je bilo pet iz naše župnije. Ker je to vseslovenski projekt, ki ne sme omejevati prijav na katerikoli lokaciji, se lahko zgodi, da je veliko prijav iz okolišlih krajev, ne pa toliko iz domačega. Veliko hvaležnost, da je vse potekalo nemotemo moramo izkazati g. Milanu Žoharju, ki je prevzel vajeti v svoje roke, še posebej glede tehnične opreme in povezav z internetom. Seveda pa zahvala tudi vsem prostovoljkam, še posebej Suzani, Sonji, Katji in Lei.

Simbioza je potekala od 21. do 25. 10., dopoldne od 9. do 11. ure in popoldne od 16. do 18. ure. Ure so hitro minevale, včasih ni bilo časa niti za odmor. Prvi dan smo spoznavali računalnik, v torek smo klikali v svet, v sredo smo spoznavali  elektronsko pošto, v četrtek smo se med seboj računalniško povezovali in v petek spoznavali mobilno telefonijo.

Tečajniki so imeli dokaj enotna pričakovanja. Da začnejo računalnik v kar najbolj polni meri uporabljati kot stari dobri pisalni stroj z vrsto prednosti v primerjavi z njim, da se naučijo komunicirati preko njega, da poiščenjo recepte, oz. kakršno koli spletno stran, morda tudi kaj kupijo. Pogledovali smo v zemljiško knjigo, podaljšali prometno dovoljenje in simulirali nakupovanje. Razšli so se polni optimizma, nekateri pa si želijo nadaljevati izpopolnjevanje v računalniških veščinah.

 

Tekst in foto: Marija Rančigaj

 

 

Zamenjava klopi v župnijski cerkvi

Dozorela je odločitev, da je potrebno nekaj storiti glede klopi v župnijski cerkvi. Po tehtni presoji poznavalcev, se je tehtnica nagnila v prid temu, da se klopi v župnijski cerkvi nadomestijo z novimi, saj obnova ne bi bila učinkovita in dolgoročna rešitev. Preveč so bile načete in še vedno izpostavljene nenehnemu delovanju majhnih živalic, ki jih ne bi bilo moč popolnoma odstraniti in s tem primerno obnoviti. Tako bi ves trud in s tem povezani stroški ne dal željenih sadov. Obstoječe klopi so bile nameščene v obdobju službovanja g. župnika Jožefa Žmavca, ki je v naši župniji deloval od leta 1952 do leta 1965, torej nekje pred šestdesetimi leti. Izdelal jih je g. Strnad iz Tabora. Oblazinjene pa so bile v obdobju službovanja g. župnika Stanka Trobine, torej v obdobju od leta 1968 do leta 1981. Eno od njih si bo še naprej moč ogledovati, saj bo v cerkvi dobila posebno mesto. Sedaj že lahko trdimo, da smo nove klopi dobili v obdobju župnikovanja sedanjega g. župnika Martina Cirarja, ki v naši župniji službuje od leta 1994. Zaradi del so se sv. maše opravljale v dvorani Doma srečanj, od koder je tudi nekaj posnetkov.

Z  deli se je pričelo 14. 10. Cerkvena ladja je z odstranitvijo starih klopi dobila popolnoma drugačno podobo. Napovedi g. župnika, da bi v novih klopeh lahko sedeli že na praznik vseh svetih, so se zdele nemogoče. Ampak, gospodu župniku kaže verjeti! Zbrali so se  mojstri iz vse župnije, ki so delo v skladu s časovnim načrtom zastavili s kar največjo mero usklajenosti in odgovornosti. Vključili so se mizarji, zidarji, pečarji, pleskarji, tapetniki, pa še kdo. Tudi sprotno čiščenje je prišlo prav, dokončno pa se je zgodilo konec oktobra. Ob tej priložnosti je prostor med prezbiterijem in cerkveno ladjo dobil spremenjeno obliko. Do sedaj je bil utesnjen in mestoma tudi moteč, še posebno ob kakšnih slovesnejših dogodkih in podelitvi zakramentov.

Klopi iz macesnovega lesa je mojstrsko izdelal Darko Drev iz Zakla, s pomočjo brata Mira, zidarstva se je lotil Zlatko Mastnak, keramičarsko delo je opravil Franjo Šram iz Trnave, instalacije so bile v rokah Franca Dolinška iz Trnave, beljenje pa izvedeno s strani Miloša Drče iz Grajske vasi. Čisto na koncu pa je blazine namestil Adi Drolc iz Grajske vasi. Za okrepčilo pa smo najprej skrbeli dokaj neorganizirano, potem pa je to prevzela ga. Darja Košenina. Na tem mestu predstavniki župnijskega občestva izrekamo zahvalo v imenu celotne župnije.

Zgodila se je ena od prelomnic pri preureditvi župnijske cerkve, ki bo prav gotovo našla mesto v župnijski kroniki in v ustnem izročilu. G. župnik je mnenja, da imamo sedaj dokaj urejene cerkve, za katere sicer ne vemo datuma posvetitive in da je čas za graditev cerkve znotraj nas samih, čemur bi morali vedno posvečati veliko pozornosti. To bo najboljše jamstvo za polne nove cerkvene klopi in veliko ljubezni med nami.  

Tekst in foto: Marija Rančigaj

Romanje župnijskih sodelavcev

Na septemberski seji Župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS) je obveljal predlog, da se tokrat na romanje župnijskih sodelavcev namenimo proti Gorenjski, na Šmarjetno goro nad Kranjem. Če pa smo že bili na Gorenjskem, pa seveda nismo mogli zaobiti Brezij.

Zbralo se nas je šestintrideset. Za seboj smo pustili skrbi in delo ter se prepustili čarom romanja. Število romarjev bi lahko bilo večje, saj je aktivnih župnijskih sodelavcev v različnih skupinah, od ŽPS, gospodarskega sveta, Karitasa, bralcev beril, ministrantov, krasilk, animatorjev, pa vse do pevcev in pevk v vseh treh zborih, še veliko več. Da ne omenjamo tistih, ki formalno niso v nobeni skupini, pa kljub vsemu ogromno pripomorejo s svojimi dobrimi deli. Kasneje smo ugotovili, da ena od starejših sodelavk deluje v kar petih skupinah, prav nič pa ne zaostaja neka zelo mlada sodelavka, kar je zelo vzpodbudno. 

Imeli smo srečo z vremenom. Polja in hribi ter v ozadju gore so se nam skrivnostno odkrivali v vsej svoji lepoti, saj jih je občasno obsijalo sonce, ki se mu je uspelo s svojimi sončnimi žarki prebijati skozi sivkaste oblake. Vse je delovalo tako skrivnostno. Na nas je v majhni cerkvici na Šmarjetni gori nad Kranjem na n.m.v. 643 m čakala sv. Marjeta, kjer smo imeli sv. mašo. Cerkvica je bila zgrajena nekako v 9. in 10. st. Prvič je bila omenjena v pisnih virih leta 1272, drugič pa leta 1342, ko je bila obnovljena. Posvečena pa je sv. Marjeti, ki je zavetnica pred nevihto in točo. V času jožefinskih reform leta 1785 so jo opustili, tako da je bila do leta 1989 v ruševinah. Leta 1989 je župnijksi urad v Stražišču na podlagi arheoloških izkopavanj Andreja Valiča in po načrtih arhitekta Matije Suhadolca pozidal razvaline cerkve. V današnjih časih cerkvica zaživi ob vseh večjih  praznikih, v njej pa se odvije tudi nemalo poročnih in krstnih obredov.

Življenje svetnice: Marjeta spada k štirinajstim priprošnjikom v stiski in je poleg Barbare in Katarine ena od svetih treh devic. Po legendi se je rodila v drugi polovici 3. stoletja v Antiohiji. Njena dojilja jo je od rojstva vzgajala v krščanski veri. Ko je oče opazil, da zavrača poganske bogove, jo je prijavil oblastniku Olibriju. Ta jo je poskušal odvrniti od krščanske vere in se hotel z njo poročiti. Ker ga je zavrnila jo je dal žgati z baklami, obesiti za lase in bičati. V zaporu naj bi se ji ponoči prikazal zmaj in jo hotel požreti. Naredila je križ, zmaj je zginil, rane, ki jih je dobila pa naj bi se ze naslednji dan čudežno zacelile. Mnogo ljudi se je po tem dalo krstiti, zato je prefekt ukazal, naj Marjeto obglavijo. Velikokrat jo prikazujejo z zmajem. Večkrat je upodobljena tudi z drugimi devicami, njeno obglavljenje pa je na Carraccijevi sliki v cerkvi S. Maurizio v Mantovi. Goduje 20. julija, v vzhodni Cerkvi pa 13. julija.

Vrh Šmarjetne gore je bil včasih visok 654 m. Pri gradnji hotela Bellevue so vrh odrezali, da so naredili prostorno teraso. Prazgodovinski ljudje so tu gojili vinsko trto, ki je prisotna še danes, in sicer od leta 2000, ko je Mestna občina Maribor podarila Mestni občini Kranj potomko znamenite mariborske trte, ki so jo posadili ravno tu.

Po okrepčilu v hotelu Bellevuei smo se odpravili proti Brezjam, kjer je vsak po svoje ponovno doživel to Marijino svetišče. Vračanje proti domu je minilo v prijetnem vzdušju, misli so vse bolj uhajale k našim domačim, ki so prav gotovo bili posredno deležni duhovnih lepot, katere smo doživeli mi, romarji. Hvaležni smo bili za varno vožnjo in srečno vrnitev ter ponovno priložnost bogatitve drug drugega.

Tekst: Marija Rančigaj

Foto: Marija Orožim

 

 

Srečanje zakonskih jubilantov

Druga nedelja v mesecu oktobru je že po tradiciji rezervirana za praznovanje posebne vrste. V mislih imamo srečanje zakonskih jubilantov, ki je bilo tokrat 13. 10. Povabilu se je odzvalo štiriindvajset parov. Povabljeni so bili vsi, ki v tem letu praznujejo prvih deset let od prejema zakramenta sv. poroke in potem za vsakih nadaljnjih pet let. Po zlati poroki, pa so jubilantje vabljeni vsako leto. In kot vsako leto je tudi letos bilo zelo slovesno in z veliko ljubezni in notranjega zadovoljstva prežeto srečanje. Tako ene obkrožajo samo otroci, druge otroci in vnuki, slednje pa poleg teh tudi pravnuki.

Zbudili smo se sicer v oblačno jutro, izmenično je celo malo rosilo, sredi dopoldneva pa je že posijalo sonce. Jubilantje so se počasi in v zelo sproščenem vzdušju začeli zbirati pred cerkvijo. V njihovih srcih je bilo obilo toplote, ljubezni, spoštovanja, kar so znali ohraniti vse do današnjih dni in to je dobra popotnica tudi za naprej. Med pripenjanjem naprsnih šopkov je bilo prijetno vzdušje, podobno tistemu pred toliko in toliko leti, ko so kot ženini in neveste izrekli: “Jaz, A., sprejmem tebe, B., za svojo ženo (moža) in obljubim, da ti bom ostal(a) zvest(a) v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil(a) in spoštoval(a) vse dni svojega življenja.” S to privolitvijo sta se medsebojno dala in sprejela, skratka izročila, kar je zapečatil Bog sam. Tako je iz njune zaveze “nastala tudi pred družbo po božji volji trdna ustanova”. Skrivnostnost njune zveze je znana samo zakoncema, saj je to edini zakrament, ki ni podeljen s strani duhovnika. Ob tej priložnosti imata možnost s posebnim obredom, ki ga je opravil domači župnik, g. Martin Cirar, to prisego podoživeti in dobiti ponovno moč za ohranjanje zakramenta v vsej svoji veličini. Prav gotovo pa so se vsakega od parov dotaknile tople besede iz homilije, še posebej tiste: “Hvala, ker si ob meni!”

V Domu srečanj so župnijski sodelavci poskrbeli za prijetno vzdušje in nekaj malega okrepčila. Pari so obujali spomine na dan poroke. Tudi med letošnjimi jubilanti smo imeli dva para s tesnimi sorodstvenimi vezmi, s skupnim priimkom Lončar iz Grajske vasi. Mlajšega so obkrožali trije otroci,starejšega pa taisti trije vnuki. Proti dvanajsti uri pa so prvi začeli odhajati in začenjalo se jim je muditi. Ko si jih vprašal: “Kam le?”, so s ponosom in šepetaje odgovorili: “Čakajo naju!” Ali je lahko plačilo večje? Težko! Lepo je, da te nekdo čaka s ponosom in veliko hvaležnostjo, da si se trudil in uspel uresničevati gornjo obljubo, ki je tako edinstvena, da je ne moreš in ne smeš nikoli več ponoviti. Samo nenehno truditi se živeti po njej, je potrebno in sledi veliko nematerialno plačilo.

Kot zanimivost naj omenimo, da je to bila zadnja sv. maša v cerkvi, v kateri so bile stare klopi. To pomeni klopi, v katerih je večina od njih sedela, ko si je podelila zakrament sv. zakona.

Tekst: Marija Rančigaj

Foto: Marija Orožim

Oznanila za 44. teden 2013

BESEDA ŽIVEGA BOGA

2013_44-1Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!«
Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,11–14)
Nadaljuj branje