Apostoli so sklicali učence, katerih množica je naraščala in jim rekli: »Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi. Poiščite si bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled, so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo. Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede. » Množica je predlog soglasno sprejela, izvoljenih sedem predstavila apostolom, ki so nanje med molitvijo položili roke. Postali so pravi – čeprav ne enakorodni dvanajsterim – »apostoli«, ki so odkrito in prepričevalno oznanjali evangelij . Eden izmed teh sedmih mož je bil tudi Štefan. Bolj kot drugi se je odlikoval po modrosti in duhu, ki se jima nasprotniki »niso mogli ustavljati«. Evangelist Luka ne opisuje Štefana samo kot moža, polnega modrosti in duha, sijajnega govornika, marveč tudi kot z milostjo obdarovanega vizionarja, ki mu je obličje svetilo kakor obličje angelovo. Med ljudstvom je delal čudeže in velika znamenja.

Vstali pa so nekateri iz shodnice osvobojencev in se prerekali s Štefanom. Naščuvali so može, da so trdili: »Slišali smo ga, da je govoril bogokletne besede zoper Mojzesa in Boga.« Zgrabili so ga in ga odvlekli pred veliki zbor. Privedli so krive priče, ki so govorile: »Ta človek ne neha žaljivo govoriti zoper sveti kraj in zoper postavo«.

Štefanov zagovor (Apd 7, 51-53)

»Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje (tako) tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Celo morili so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in tega ste zdaj izdali in umorili, vi, ki ste prejeli postavo po uredbi angelov in se je niste držali.«

Pogumna Štefanova izpoved je zapečatila njegovo smrt. Obrambni govor obtoženega Štefana se je tako spremenil v obtožbo.

Štefanova mučeniška smrt (Apd 7, 54-60)

Ko so to slišali, so se togotili v svojih srcih in z zobmi škripali zoper njega. On pa, ki je bil poln Svetega Duha, je uprl pogled v nebo, videl božje veličastvo in Jezusa, stoječega na desnici božji, in je rekel: »Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na desnici božji.« Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nanj; in vrgli so ga iz mesta ter ga kamenjali. Priče pa so odložile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. In kamnali so Štefana, ko je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« Pokleknil je in z močnim glasom zaklical: »Gospod ne prištevaj jim tega greha!« In ko je to rekel, je zaspal.

Kamnanje prvega mučenca, na katerega se je vrgla nahujskana množica in ga surovo pobila, bi danes imenovali linčanje. Tako je Štefan bil ena izmed prvih žrtev preganjanja, ki je zadelo mlado krščansko občino v Jeruzalemu. Pri mučeniški smrti sv. Štefana je bil posredno udeležen poznejši apostol Pavel; varoval je obleko tistih, ki so Štefana kamnali, in odobraval njegov umor. Po spreobrnjenju je Pavel spoznal zmoto; sam priznava Timoteju: »Usmiljenje sem pa dosegel, ker sem v neveri ravnal iz nevednosti.« Mučenca Štefana si je vzel za zgled, posnemal je celo način njegovega govorjenja, uporabljal njegove misli in zadnje besede sv. Pavla so skoraj enake Štefanovim besedam, preden je izdihnil. Značaj in pogum sv. Štefana so občudovali tudi njegovi nasprotniki. Umrl je okrog leta 35.

To je vse, kar vemo o Štefanovem življenju. Malo je, a to je prepričljivo dovolj, da spoznamo njegovega duha, njegov značaj. Usoda tega učenca ni tako slučajno podobna Jezusovi. Vsi darovi, ki so mu bili dani, so mu bili dani za opravljanje službe »diakona«, to je strežnika. Kakor Jezusu so tudi njemu naprtili proces pred velikim zborom. Očitali so mu iste prekrške, privedli prav tako krive priče, nahujskali zoper njega ljudstvo, starešine in pismouke.

Svetnikove relikvije časte v Rimu v cerkvi sv. Lovrenca. Najpogosteje ga upodabljajo s prizorom kamnanja, kot diakona, ki nosi v gubah svoje obleke kamne, pa tudi s palmo v eni in kamni na knjigi, ki jo drži v drugi roki.

Praznik sv. Štefana se že od konca četrtega stoletja obhaja takoj za božičnim praznikom. Sv. Štefan je zavetnik konj in živine. Za patrona so si ga izbrali sodarji, kočijaži, zidarji, konjski hlapci, krojači, kamnoseki, tkalci, tesarji; velja za priprošnjika proti obsedenosti, glavobolu, bodečici, proti bolečinam zaradi žolčnih in ledvičnih kamnov, priporočajo pa se mu tudi za srečno smrt.