Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,16–17)

 

 

TUDI MI SMO POKLICANI DA PRIČUJEMO Mt 3,13–17

 

Na praznik Jezusovega krsta nam evangelij predstavlja prizor, ki se je dogodil pri reki Jordan. Sredi spokorne množice, ki se je pomikala proti Janezu Krstniku, da bi prejela krst, je bil tudi Jezus. Stal je v vrsti. Janez mu bi to rad preprečil rekoč: ‘Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni?’ Krstnik se namreč zaveda velike razdalje, ki je bila med njim in Jezusom. Toda Jezus je prišel ravno zato, da bi zapolnil to razdaljo med človekom in Bogom. Če je on vse z Božje strani, je tudi vse s človeške strani, in združuje to, kar je bilo ločeno. Zaradi tega je prosil Janeza, naj ga krsti, da se izpolni vsa pravičnost. To je, da se uresniči Očetov načrt, ki gre po poti pokorščine in solidarnosti s krhkim in grešnim človekom, po poti ponižnosti in popolne bližine Boga do svojih otrok. Saj nam je Bog tako zelo, zelo blizu!

V trenutku, ko je Jezus stopil iz reke Jordan, se je zaslišal glas Boga Očeta iz višav: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Istočasno je Sveti Duh v obliki goloba prišel nad Jezusa in razodel javni začetek njegovega poslanstva odrešenja. Poslanstvo, za katerega je značilen stil ponižnega in krotkega služabnika, opremljenega samo z močjo resnice, kakor je prerokoval prerok Izaija: »Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo z resnico oznanjal pravico« (Iz 42,2–3), kot zvesti in krotki služabnik.

Takšen je misijonarski stil Kristusovih učencev: oznanjati evangelij s krotkostjo in odločnostjo, ne da bi nad komerkoli kričali, brez kakršne koli domišljavosti ali siljenja. Resnično poslanstvo je privlačnost. Kako je mogoče pričevati za Kristusa? To se lahko začne iz močne povezanosti z njim v molitvi, češčenju in konkretni dejavni ljubezni. S posnemanjem Jezusa, dobrega in usmiljenega pastirja, in poživljeni z njegovo milostjo smo poklicani napraviti svoje življenje za veselo pričevanje, ki razsvetljuje pot, prinaša upanje in ljubezen. (po: E. Mozetič)

 

 

 

Tiste dni je Peter doživel nekaj, kar mu je popolnoma spremenilo pogled na svet. Dolgo je verjel, da je Božje izvoljenje nekaj, kar pripada le izbranemu ljudstvu, določenemu krogu. A Bog ga je presenetil. Pokazal mu je, da njegova ljubezen ne pozna meja — da je Sveti Duh svoboden in deluje, kjer koli najde odprto srce. Spoznal je resnico, ki je tudi za nas vedno znova izziv: Bog ne gleda na zunanjost, ampak na srce.

Njega ne prepričajo naslovi, položaji ali pripadnosti, ampak iskrenost človekovega srca — tistega, ki išče resnico, pravičnost in ljubezen. To je sporočilo, ki vabi vsakega od nas, da pogledamo onkraj meja, ki jih postavljamo med seboj: med »našimi« in »drugimi«, med »pravimi« in »napačnimi«.

Bog nas kliče, da v vsakem človeku prepoznamo njegovo podobo — tudi v tistem, ki misli drugače, ki živi drugače, ki je na robu ali zunaj našega kroga. V vsakem srcu, kjer se človek iskreno boji Boga in išče pravičnost, se razodeva njegova prisotnost. Bog ni lastnina nobene skupine, nobene vere, nobenega naroda. On je Bog vseh — in tam, kjer je dobrota, tam že deluje njegov Duh.

Zato nas Peter vabi k ponižnosti in odprtosti: da ne zapiramo Boga v naše predstave, ampak dopustimo, da nas on sam vodi v širšo ljubezen. Če dovolimo, da nas njegova modrost preobrazi, bomo sposobni gledati druge z njegovimi očmi — z očmi, ki ne obsojajo, temveč razumejo, ki ne izključujejo, temveč objemajo.

Naj nam Gospod podari milost, da bi v vsakem človeku znali prepoznati bratovo srce, in da bi bili sami orodje njegove nepristranske ljubezni v svetu. (AI)

---

Ljubimo ta čudoviti svet,
na katerega nas je Bog postavil.
Ljubimo ljudi, ki na njem prebivajo,
z vsemi njihovimi
dramami in napori.
(papež Frančišek)