Ime sv. Ruperta je bilo najbolj znano in češčeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so od l. 811 spadale pod cerkveno oblast Salzburga, kjer je bil sv. Rupert prvi škof in nato patron škofije, stolnice in dežele. Sedanja mariborska škofija je bila podrejena salzburški nadškofiji do l. 1918, celovška (»krška«) pa je še zdaj.

Sv. Rupert je važno ime tudi v zgodovini utrjevanja krščanstva, ki so ga v zahodni in srednji Evropi krepko zastavili menihi z Irskega. Ni bil rojen Irec, ampak frankovski grof, bil pa je navdušen zagovornik verske vzgoje, ki jo je na evropski celini organiziral sv. Kolumban mlajši s svojimi meniškimi sodelavci.  Že pred prihodom v Salzburg je bil škof v mestu Worms, kjer je slovel »kot častit Kristusov spoznavavec, kot preslaven učitelj katoliške vere in evangeljskega nauka ter vsakršne dobrote; bil je preprost, pobožen in moder mož, resničen v besedi, pravičen v sodbi, preudaren v nasvetu, prizadeven v delavnosti,ugleden v ljubezni in znamenit v vseh častnih navadah,« kakor se izraža njegov življenjepisec.

Bil je že v zreli življenjski dobi, ko ga je bavarski vojvoda Theodo  (okoli 696 – 718) v začetku svoje vlade povabil, naj pride v njegovo obsežno deželo obnovit in utrdit krščansko življenje. Bavarska vladarska družina je bila že več kot sto let zavedno katoliška, ljudstvo pa je bilo v veliki meri vdano poganskim navadam in o krščanskih resnicah malo poučeno. Končno se je z nekaj sodelavci odpravil na pot, vojvoda pa mu je s sijajnim spremstvom prišel naproti. Namestil se je v Regensbugu, takratnem glavnem mestu bavarske države, kjer ni imel namena ostati za stalno. Iskal si je stalno bivališče. Po navadi irskih menihov, ki so si izbirali za nastanitev puščobne neobdelane kraje in od tod trebili zemljo, se je za nekaj časa ustalil v kraju Walarium (danes Waller-See) in postavil cerkev v čast sv. Petru, prvaku apostolov. Od tu je izvedel, da je ob reki Ivarum (Salzach) mnogo razvalin, ki jih je prerastel gozd. Tam so bile razvaline rimskega mesta Juvavum. Sveti mož si je mesto ogledal in sklenil, da bo tu ostal za stalno. Vojvoda mu je podaril zemljišče in v last sosednje kraje, da bi si tu postavil samostan in cerkev. Rupert se je nato lotil trebljenja in novega zidanja. Sčasoma je nastalo novo mesto. Ker je sv. Rupert v okolici obnovil solne rudnike, je mesto dobilo ime Salzburg. Mesto je hitro rastlo. Škof Rupert se je lahko kmalu posvetil zgolj verskim nalogam, ki so mu bile neposredno pri srcu. Sezidal je velik samostan in si tu ob cerkvi sv. Petra izbral škofijski sedež. Bilo mu je predvsem za širjenje vere med ostanki poganov in za poglobitev bogoljubnosti med kristjani. Vse upe je stavil na svoje menihe, vzgojene v irskem duhu. Kmalu je odšel v domovino ob Renu in si izbral novih dvanajst zares zglednih mož za svoj samostan, ki so nato vodili še druge. Da ni zunanja prizadevnost prešla v preveč človeške napore, je sv. Rupert vsaj tu in tam odšel v samoto in si tu poživil duha v molitvi in v telesni pokori, ohranilo se je izročilo, da je bil v težko dostopni duplini najbolj blažen in se čutil zares v božji bližini.

Sv. Rupert je učakal visoko starost. Če velja domneva, da se je rodil okoli leta 620, je dosegel le nekaj manj ko sto let, saj bi naj umrl 27. marca l. 717. Sv. Rupert je še vedno priljubljen svetnik med preprostimi ljudmi. Velja za zavetnika rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče.

Slovenci smo sv. Rupertu hvaležni, da je v salzburški škofiji tako utrdil irske verske navade, da so vzdržale nemški pritisk vsaj pol stoletja. Še njegov drugi naslednik sv. Virgil je prav tako mogel uveljaviti irsko misijonsko metodo med karantanskimi Slovenci in jim prikazati krščanstvo v vabljivi podobi. Salzburg bi bil danes nam mnogo bolj pri srcu, ko bi se bili vsi naslednji škofje in nadškofje ravnali po zgledu sv. Ruperta.