O življenjski usodi apostola Mateja, priljubljenega ljudskega svetnika nam ni mnogo zanesljivo znanega, ki bi moglo obstati tudi pred zgodovinsko kritiko. Iz izročila poznejših cerkvenih pisateljev, nosi očitne poteze legende. Matejev evangelij je bogoslovna mojstrovina in obstaja domneva, da se pripisuje evangelij temu apostolu.  Matej je duhovni prednik, začetnik izročila, ki se izteka v Matejev evangelij. Prav radi in lahko si predstavljamo, da je ta apostol s posebno ljubeznijo zbiral besede svojega Gospoda in Učitelja, jih sestavljal, primerjal in izročal dalje in tako ustvarjal temeljni zaklad zbirke Gospodovih besed, ki je poleg Markovega evangelija postala najvažnejši vir za evangelista »evangelija po Mateju«.

V evangeljskih prizorih so Gospodove besede zajete kakor dragoceni kamni, druge Gospodove besede so sestavljene v izdelane »govore«. Pripadal je najožjemu Jezusovemu krogu učencev, k zvestim, ki jih Učenikovi neuspehi niso prestrašili, da ne bi verovali v njegovo poslanstvo. Matejev evangelij ga v seznamu apostolov imenuje kot cestninarja, Markov evangelij pa kot cestninar Levi, sin Alfejev. Cestninarja Levija Mateja, ki je za tiste čase opravljal nič kaj častno službo pobiranja cestnine, je sedečega ob mitnici zagledal Jezus in mu rekel: »Hodi za menoj!« Vstal je in šel za njim. Cestninarji ali mitničarji so pri pobiranju pristojbine na mitnicah dostikrat ljudi grdo odirali, zato so bili pri Judih na najslabšem glasu; stavili so jih v isto vrsto kakor pogane in očitne grešnike, roparje in razbojnike. Farizeji niso marali z njimi imeti nobenih stikov.

Matej se ni odzval Jezusovemu pozivu, ker je mislil, da je to bogat gospod, ki bi mu imel plačati veliko cestnino ali pristojbino. Matej je vedel, da pri Jezusu ne bo zaslužka, saj je bil reven, tako reven, da večkrat ni vedel, kam bi truden lahko glavo položil. Vedel je, komu se je odzval: Sinu človekovemu, ki je imel oblast odpuščati grehe in je grešnemu ljudstvu oznanjal božje usmiljenje.

Matej je bil tega poziva tako vesel, da je za slovo od osovraženega poklica in ker je postal Jezusov učenec, napravil v svoji hiši gostijo, katere se je poleg Jezusa in učencev udeležili tudi mnogi cestninarji. S tem se je Jezus na nek način v tej družbi ponižal, danes bi rekli »deklasiral«.  Jezus se je zavestno družil s cestninarji in grešniki. S takim ravnanjem v prispodobi hoče reči, da je prišel, da kliče grešnike – in kliče vse, kajti vsi so grešniki.

Pozvani je posredoval Jezusovo pričevanje dalje, postal je učenec, apostol, pravi »božji dar« svetu. Nekdaj zaničevani cestninar je, prerojen v milosti, postal sam posredovavec milosti in »pridigarja na gori, ki nam jo je v evangeliju ohranil, vsa stoletja s svojimi blagri tolaži in dviga uboge in krotke, žalostne in lačne, usmiljene in čiste, miroljubne in trpeče.

Lahko si predstavljamo, da je branja in pisanja vešči cestninar v letih po Jezusovi smrti ustvaril temelj poznejšega, po njem imenovanega evangelija. Razloge ali vsaj namige na to spoznamo iz njegovega pisanja, v katerem srečujemo nenavadno pogoste izraze s področja financ, denarstva in davkarstva, ki jih vsebuje Matejev evangelij; evangelist navaja več vrst denarja kakor drugi evangelisti in uporablja prav posebna imena.

Med evangeliji je Matejev najdaljši; obsega 28 poglavij. Velik del evangelija zavzemajo Kristusovi govori. Oblikovno in glede na celotno sestavo je Matejev evangelij med vsemi najbolj umetno zasnovan. Kristusovih govorov in dogodkov ne podaja v časovnem, marveč v snovnem redu. Pripovedovanje je mirno, ponekod kar slovesno.

Svetnika upodabljajo s človekom ali angelom kot simbolom prvega evangelija, s knjigo, z mečem ali s helebardo (tudi s sulico), z mošnjo ali okroglo plačilno deščico, kakršne so uporabljali cestninarji. Kot svojega patrona ga časte finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci, knjigovodje.