Tudi letos smo z veseljem pričakovali soboto, 11. 8., ko je bil dogovorjen datum za tradicionalno župnijsko romanje, ki je že po tradiciji zadnjo soboto pred Velikim šmarnom, največjim Marijinim praznikom. Romarska pot je vedno skrbno in dobro izbrana. Vsekakor pa z dobrim namenom. Temu primerno je tudi vzdušje in počutje vsakega posameznega romarja. Letošnja romarska pot je, z izjemo zadnjih treh, vodila izključno po naši domovini. Tako smo jo mahnili proti severovzhodni Sloveniji, natančneje proti Slovenskim goricam, ki so največje slovensko gričevje. Delijo se na Zahodne in Ljutomersko – Ormoške Slovenske gorice, imenovane tudi Prlekija.
Na pot smo krenili dobro razpoloženi. Saj drugače tudi ni bilo mogoče, ko pa smo se veselili že lepega jutra in drug drugega. Skupna molitev nas je umirila in osredotočila misli na pomen, ki ga daje romanje. Občudovali smo naravo, ki je iz avtoceste pri vožnji z avtobusom, vidna bolje kot z osebnim avtomobilom. Bolj smo se oddaljevali od doma, bolj so bile vidne posledice suše. Ponekod so že pospravljali koruzo, plodovi buč , sicer številni, so bili veliko manjši. Mimogrede je minil čas in že smo se vozili po vijugasti cesti med prleškimi griči in občudovali s trto zasajene terase. Žal je bilo vmes videti tudi nekaj opuščenih. Videli, ne pa slišali smo polno klopotcev. Na glas smo razmišljali o lepotah in raznolikosti pokrajine in morda premalo se zavedajoč, da je naša domovina izredno lepa. Ko nam drugi to potrjujejo, sicer radi slišimo, ne vtisne pa se nam v zavest. Obdelovanje te gričevnate zemlje s to kulturo je prav gotovo zahtevalo posebne napore ljudi, podobno kot je bilo v preteklosti naporno obdelovanje hmeljišč, s katerim pa imamo izkušnje mi.
Iz avtobusa smo izstopili pred podružnično cerkvijo Žalostne Matere božje v Jeruzalemu, zgrajeno v baročnem slogu, ki spada v župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu. G. župnik nas je prijazno sprejel, spregovoril o zgodovini cerkve in omenil, da so prebivalci zelo ponosni, če jih nagovorimo s Prleki in razložil od kod ime kraja. Tako je spregovoril o vitezih križarskega reda, ki jih ravno lepota tega področja navdahnila, da so tu postavili prvo svetišče in to na najvišjem vrhu teh goric (341 m). V njega so namestili podobo Žalostne Matere božje, ki so jo prinesli prav iz Jeruzalema, kjer so branili božji grob.
Osrednji cilj romanja je bil Veržej, kjer smo imeli sv. mašo, torej duhovno in telesno okrepčilo. Tisti, ki smo pristopili k zakramentu sprave – sv. spovedi, smo je bili deležni na zelo neposreden način; brez pregrade in očesnega stika, ki je mestoma bila pogovor. Sicer pa smo bili s strani salezijancev prisrčno sprejeti tudi v njihovem Marijanišču, ki ima dolgo, bogato a tudi burno zgodovino. Vodili so nas po prostorih in nam tako razkazali to duhovno in kulturno središče. Vstopili smo tudi v prečudovito kapelico, kjer opravljajo obrede sv. maše in zakramentov. Zavrteli so nam predstavitveni film z zelo dobro režijo. Omenjeno je bilo leto 1815, ki ima za kraj vsaj tri pomene. To so: obnova kipa Marije Pomočnice sredi trga, dokončen poraz Napoleona pri Waterlooju in rojstvo don Boska, katerega sanje so bile, da bi vzgajal mlade. Izrekel je preroške besede: »Častite Marijo Pomočnico in videli boste, kaj so čudeži!« Ne pozabijo pa na velikega dobrotnika, domačina in uglednega posestnika Antona Puščenjaka , ki je sanjal o šoli, da bi se mladi naučili umnega kmetovanja in je v ta namen bil pripravljen darovati vse svoje premoženje. Sanje mu je šele po smrti uresničil dr. Franc Kovačič, prav tako verženski domačin, zgodovinar in profesor teologije v Mariboru. Prepričan je bil, da bi salezijanci bili najprimernejši za uresničitev plemenitih Puščenjakovih načrtov. In tako je že po dobrem letu dni, jeseni 1912, bil blagoslov nove velike stavbe. Zavod je dobil ime Marijanišče, saj je bil izročen v varstvo Mariji, Materi dobrega sveta. Voden ogled smo imeli tudi po Centru DUO, ki je najmlajša in najbolj inovativna enota Zavoda Marianum Veržej. Nastanku tega centra je botrovala velika potreba po ohranjanju in oživljanju veščin starih ljudskih rokodelcev v tem delu Slovenije. V načrtu imajo tudi pridobitev učnih delavnic za usposabljanje mojstrov domače obrti, ki bi jim bila podeljena veljavna spričevala. Za obnovo in izgradnjo objekta in pomožnih objektov so pridobili sredstva iz EU. Občutek sem imela, da znajo med seboj nepreračunljivo sodelovati in načrte uresničevati korak po koraku. Hrana se nam je že kar prilegla. Tudi v tem primeru smo bili navdušeni nad preprosto in spontano gostoljubnostjo, kar je vplivalo tudi na naše razpoloženje. Rekla sem si: »Dr. Kovačič je že vedel koga mora izbrati!«
Pot smo nadaljevali proti župniji Kapela pri Radencih, katere zavetnica je sv. Magdalena. Cerkev stoji na Kapelskem Vrhu, ki je dobro viden od vsepovsod, ne glede s katere strani se bližamo Prlekiji. Tu se ustavi veliko romarjev, ki sem prihajajo tudi peš. Žal pa se je prva podoba sv. Magdalene izgubila. Eno leto pred svojo smrtjo , leta 1861, je obnovitvena dela stranskih oltarjev in prižnice tu opravil blaženi Anton Martin Slomšek, po vsej verjetnosti ob priložnosti birmovanja. Pesnik, domačin, Kajetan Kovič je o njej napisal: »Nekje je bela cerkev, ne velika /a že od daleč vidna vrh slemena. Obroblja jo vinogradov veriga,/ z oltarja gleda sveta Magdalena.« Tudi Prešeren je…, sem pomislila.
Naslednji cilj je bil obisk župnijske cerkve sv. Jurij ob Ščavnici, grajene v gotskem stilu in ki je bila v 16. stoletju temeljito prezidana. Sedaj pa so postavili prizidek v modernem slogu. Prijazno nas je sprejel župnik in predstavil cerkev in kraj. Kraj se je do leta 1997 imenoval Videm ob Ščavnici. Napotil pa nas je k podružnični cerkvi sv. Duh na Stari Gori, ki je grajena v baročnem slogu. Že od davna je romarska pot, ki pa sedaj ni tako oblegana. Pričakal nas je ključar in nam pokazal to zanimivo cerkvico. Na stropu smo lahko občudovali freske štirih največjih zahodnih cerkvenih učiteljev: sv. Hieronima, sv. Avguština, sv. Ambroža in sv. Gregorja Velikega. Nad takšnimi preprostimi lepotami lahko samo strmiš. Turistični kažipot nas je vabil na ogled znamenitosti, za kar pa je zmanjkalo časa. So pa domačini složno pripravljali veselični prostor,…
Zadnja točka na našem romarskem zemljevidu je bil a župnijska cerkev sv. Benedikta v Slovenskih goricah, katere prenova je bila do te mere zaključena ravno v tem letu. V daritveni oltar so vzidali relikvije blaženega Antona Martina Slomška. Nad vsem je z vso vnemo, skupaj s sodelavci, skrbel župnik Marjan Rola, ki mu ne manjka sproščenosti in spontanosti. Iz brošure, ki so jo izdali ob priložnosti posvetitve obnovljene župnijske cerkve je videti, da posamezne strukture in župljani med seboj dobro sodelujejo, da so iskreno zavzeti in dejavni. Pred to mogočno cerkvijo je nastala naša prečudovita skupinska fotografija.
Vsepovsod smo bili toplo sprejeti in pogoščeni na način, ki se spodobi za te kraje. Proti večeru smo se odpeljali iz ene od podob raja, ki jih premore naša Slovenija. Kljub vsemu lepemu in dobremu kar smo doživeli na tej romarski poti, smo si na poti domov rekli: »Povsod je lepo, doma je najlepše!« Morda je prav zaradi tega vredno romati. Vsi skupaj smo sestavili lep mozaik letošnjega romanja, katerega kamenček je bil vsak izmed nas in hvala vsakemu kamenčku, da je zapolnil svoje mesto.
Marija Rančigaj
Gomilsko, 12. 09. 2012
Viri:
– Brošura »Pozdrav obnovljeni cerkvi«, zbornik ob posvetitvi obnovljene župnijske cerkve Sv. Benedikta v Slovenskih goricah, leto 2012, izdajatelj: ŽU sv. Benedikt
– Glasnik občine Radenci, št. 17, str. 43
– www.kam.si/romarske cerkve/jeruzalem.html
– http://www.donbosko.si/verzej/center-duo