Grško ime Hristoforos pomeni v našem jeziku Kristonosec. Cerkev ga časti kot mučenca. Njegova oseba, ki ji vemo samo ime, ne pa priimka, in njegova mučeniška smrt (verjetno za cesarja Decija okoli leta 250) sta zgodovinska. Krištof, ki je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili, spada med najpriljubljenejše svetnike na Vzhodu kakor na Zahodu. Njegov spomin na dan 25. julija je omenjen že okoli leta 450, na splošno pa se njegov praznik obhaja od 9. stoletja dalje.

Ob svetnikovem imenu se je spletlo mnogo legend. Tudi njegova izredna postava je zrasla iz legende, v njej je opisano kako je bil poklican v službo Gospodovo.

V moč svetnikove priprošnje je imelo ljudstvo svoje dni veliko zaupanje; bil je priprošnik zoper naglo smrt. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da zadostuje samo, če navsezgodaj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne umreš nagle smrti. Iz te vere so tudi marsikje pri nas vaščani naročali njegovo sliko v nadnaravni velikosti na zunanji strani farne ali podružnične cerkve, kjer so ga lahko videli tako rekoč iz vsake hiše kar skozi okno. Mnogo takih slik se je ohranilo še danes prav iz srednjega veka. V srednjem veku so bile zelo razširjene Bratovščine sv. Krištofa zoper pijančevanje in preklinjanje; taka bratovščina je bila ustanovljena tudi pri nas leta 1517 in je imela še v Valvasorjevih časih dosti udov.

Sv. Krištofa upodabljajo z velikim drevesom v roki. Po legendi je namreč ozelenela njegova palica in zrasla v drevo, ko jo je zasadil v tla. Simbolično to pomeni rast evangelija, ki ga je oznanjal na otoku Samosu, kjer je tudi umrl mučeniške smrti. Pri nas so ga upodabljali največkrat kot velikana, ki na rami nosi božje Dete čez reko. Velikan Offorus je hotel služiti samo Najvišjemu. Ko je nekoč nosil dete čez deročo vodo, je velikan čutil, da postaja čedalje teže in ga je komaj prinesel na drugi breg. Krištof je nejevoljen rekel: »Otroček, težak si mi, kot bi nosil cel svet.« Bil je Kristus, ki mu je odgovoril: »Ne nosiš samo sveta, marveč tudi tistega, ki je svet ustvaril. Nato je velikana potlačil pod vodo in ga tako krstil ter mu dal ime Krištof.

Svetnika časte kot zavetnika proti nagli in nepredvideni smrti. Pogled na svetnikovo podobo zjutraj obvaruje človeka ves dan in mu ohrani življenjsko moč do večera. Legenda je dala pobudo, da so izbrali sv. Krištofa za zavetnika čolnarji in splavarji (njegovo podobo so pogosto postavljali tudi ob mostovih), nosači in vozniki, romarji in popotniki, v današnjem modernem prometu pa avtomobilisti in piloti. Nekoč je bil tudi patron vrtnarjev in sadjarjev, otrok in nosečnic, knjigovezov, barvarjev, klobučarjev in tesarjev. V srednjem veku so ga postavljali za zavetnika trdnjavam, pred povodnijo, neurjem, točo, lakoto, kugo, ranami, zobobolu in drugimi nevšečnostmi.