Zrna duhovnosti:
In kdo je moj bližnji? (Lk 10,29)
Čeprav morda obsojamo pismouka, ker je hotel skušati Jezusa (ko mu je postavil gornje vprašanje, op. M.R.), je bilo vprašanje utemeljeno. Zapoved, naj ljubimo bližnjega kakor samega sebe, se pojavi le enkrat v hebrejskem SP: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (3 Mz 19,18). Lahko si predstavljamo, da se je pismouk spraševal: »Ali niso moji bližnji samo moji rojaki?«
Jezus je morda mislil več, saj čez nekaj vrstic piše: »Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga, kakor sebe (3 Mz 19,34). Kaj pa tujci, ki ne živijo v moji vasi? Kaj pa neznanci ali ljudje, ki jih srečujem na poti?
Prav zato je Jezusova prilika tako lepa. Žrtev v zgodbi je bil tujec, mož neznanega porekla, ki je krvavel v nikogaršnji zemlji med Izraelom in Jeriho. Bi mu moral kdo pomagati? Gotovo ne duhovnik ali levit! Po Mojzesovi postavi je vsak, kdor se je dotaknil trupla ali krvavega človeka, postal obredno nečist. Kako bi potem služboval v templju? Ali ni bila to njegova najpomembnejša naloga? Poleg tega bi tvegal, da bi izgubil plačilo, če ne bi mogel opravljati dela. Ali ni svoji družini dolgoval, da je odšel proč?
Jezus je imel le en preprost odgovor: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37) Posnemajmo nečistega Samarijana. Morda bomo morali tvegati udobje, korist ali celo zavrnitev. Toda človek, ki trpi med nami, je naš bližnji. Naš brat je in vredno ga je rešiti.
Jezus je največji dobri Samarijan, mi pa smo žrtev ob poti. Vse je tvegal, da nas je rešil. Ko je za nas postal okrvavljeno, križano telo, je prevzel madež našega greha in nas očistil. In tako je postal »bližnji« vseh nas. Posnemajmo ga.
(Iz Besede med nami, št. 4, leto 19, str. 30, izdaja: založba Družina)
