BESEDA ŽIVEGA BOGA
»Odslej jih bo namreč v eni hiši pet sprtih: trije proti dvema in dva proti trem. Oče bo sprt s sinom in sin z očetom; mati s hčerjo in hči z materjo; tašča s svojo snaho in snaha s taščo.« (Lk 12,52-53)
BESEDA ŽIVEGA BOGA
Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« On pa mu je odgovoril: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« Nato je rekel vsem: »Pazite in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje ni odvisno od premoženja, pa naj ima še kdo tako veliko bogastvo.« (Lk 12,13-15)
BESEDA ŽIVEGA BOGA
Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Dejal jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečuje naj se tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpusti nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakemu, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!« (Lk 11,1-4)
Zrna duhovnosti
Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala najboljši del in nihče ji ga ne bo vzel.« (Lk 10,41-42).
Preveč poenostavljeno bi bilo videti v zgodbi o Marti in Mariji Jezusovo povzdigovanje duhovnega nad materialnim, njegovo večjo naklonjenost duhovnim kot aktivnim ljudem. Jezus se ni izrekel za primat kontemplacije nad akcijo. Človek ni sestavljen iz dveh polovic, ampak je neločljivo prepletena celota, je nerazložljivi dar – telesa in duha. Marta in Marija sta sestri. Obe opravljata eno nalogo, sprejemati Gosta. V luči Svetega pisma je to prispodoba za temeljno človekovo držo do Boga, do bližnjega in do sebe. »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Ne le Bog in bližnji, tudi življenje ne more vstopiti v človeka, če ga ta ne sprejme. Sprejeti pa je dejanje ljubezni, kjer je neločljivo povezano duhovno, duševno in telesno. Je sad vere, ki prepozna v prihajajočem Dar in sebe kot Obdarjenega. Marta razume svojo nalogo kot služenje (gr. diakoneîn), a ne prepozna se obdarjene; čuti se prepuščena sama sebi – tako od sestre kot od Gospoda. Nihče ne more služiti, kdor ne ljubi. A nihče ne more ljubiti, kdor ni spoznal, da je ljubljen – da je sprejet – da je del Božje ljubezni. Da mu je podarjen boljši – Božji del.
Vir: http://eksegeza.net/enew/index.php/biblicna-pastorala/duhovna-misel/102-marta-in-marija