[Pokaži kot diaprojekcijo]

Sredi naselja Šentrupert v Savinjski dolini je pozidana istoimenska vaška cerkev, okoli katere je tudi manjše obzidano pokopališče. Cerkvena stavba je po nekdanjih pravilih postavljena pravilno, saj je smer postavitve vzhod – zahod s prezbiterijem na vzhodni strani in glavnim vhodom na zahodni strani.

Cerkev in cerkveni patron sta dala ime tudi naselju, ki je postopoma nastajalo predvsem južno od cerkve in okoli nje. Nastalo je vaško naselje Šentrupert. Ime naselja so v preteklosti zapisovali kot Št. Rupret ali kot Sv. Rupert, dokler se od leta 1955 ni uveljavilo sedanje ime Šentrupert.

V preteklosti se ime cerkve ni bistveno razlikovalo od sedanjega. Leta 1391 se je imenovala »sveti Rupert na polju«. Po franciscejskem katastru iz leta 1825 je bila takrat cerkev imenovana kot St. Rupert.

Cerkev v Šentrupertu je posvečena svetemu Rupertu. Rupert je bil prvi salzburški škof in dejansko ustanovitelj škofije s sedežem v Salzburgu.

Točni podatki o starosti cerkve svetega Ruperta v Šentrupertu še niso znani. Najstarejši znani podatek, ki določa starost šentrupertske cerkve, je iz leta 1336 in bi lahko približno pomenil resnično starost cerkve.

Cerkev je preprosta cerkvena stavba, ki jo tvorijo v zunanjosti vidna pravokotna ladja, dve prizidani kapeli, prezbiterij, zakristija in zvonik.

Na severni strani je na zunanji steni na omet napisana letnica 1733. Ista letnica je vpisana že na predhodnem beležu, skoraj na istem mestu, kjer je napisana sedanja. Letnica pomeni leto večjih gradbenih posegov, dozidav in obnavljanja cerkve in tudi dozidavo kapele, na kateri je napisana.

Za zgodovino cerkve je pomemben še vedno dobro viden ostanek nekdanje gotske stavbe, ki je ohranjen med severno kapelo in zvonikom ter predstavlja zahodno steno pritličja zvonika. Tu je prvotni zid ohranjen do podstrešja, kjer je še venčni zidec. Viden je tudi močan opornik, ki je zgrajen iz velikih kvadratnih kamnov zelo različnih velikosti.

O cerkveni notranjosti za najstarejša obdobja ni znanih podatkov. Le gradbeni elementi v pritličju zvonika segajo daleč v preteklost, najmanj v čas gotske gradnje. Pritličje zvonika je gotska kapela.

Ladja je imela dolgo časa raven strop, saj so jo obokali šele sredi 19. stoletja, verjetno leta 1847. Nekoliko pred tem, ko so obokali ladjo, so pred tem leta 1804 obnovili ali mogoče naredili nov lesen strop.

Zelo obsežne gradbene posege so opravili leta 1847. Najprej so odstranili celoten raven lesen strop v ladji in verjetno tudi celotno ostrešje. Nato so na zahodni strani cerkev podaljšali za dve in pol klaftri (okoli štiri metre). Do takrat raven strop so spremenili, saj so vso cerkev obokali. Tudi zato, ker so cerkev podaljšali, so naredili nov glavni vhod. Ta je imel do takrat gotsko obliko in je bil na zgornjem delu zašiljeno zaključen. Nad podaljšanim delom na zahodni strani cerkve so naredili prostor za pevce. Kor nosita dva kamnita okrogla stebra, med katerima in bočnimi stenami so trije križni oboki. Čelna stran kora je okrašena z enostavnimi ornamenti.

Na južni strani so dozidali novo zakristijo in poleg nje na desni (južni) strani kapelo.

Osnova velikega oltarja je zidana, na to pa so pritrjeni leseni deli oltarja. V osrednjem delu je v modro pobarvanem tronu (v niši) kip škofa svetega Ruperta s škofovsko opremo. Spodaj sta na vsaki strani po en kip moške osebe, za kateri so predvidevanja, da upodabljata potujoča misijonarja, ki sta spremljala škofa Ruperta pri njegovem delu.

Sedaj sta v cerkvi dva stranska oltarja, ki sta v obeh kapelah. V severni kapeli je v osredju v tronu lesen oltar posvečen svetemu Martinu. Na obeh straneh osrednjega kipa je še po en kip, na levi strani kip svetega Primoža ter na desni kip svetega Felicijana. Neposredno nad kipom svetega Martina v atiki je kip svete Lucije.

Južna kapela, na desni strani, je neposredno nasproti severne kapele in je nekoliko manjša od severne kapele. V kapeli je oltar posvečen svetemu Andreju, saj je v tronu kip svetega Andreja z atributom križem oblike X. V višini osnovnega kipa je na vsaki strani še en kip; kip enega od apostolov na desni in kip svetega Antona Puščavnika na levi strani. V zgornjem delu oltarja v atiki je kip nadangela Mihaela.

Cerkveni zvonik stoji na severni strani cerkve in je ob prezbiteriju ter nad starim gotskim delom cerkve. Gotski del tvori vsaj zahodni del sten zvonikovega pritličja. Nedvomno je to najstarejši del šentrupertske cerkve.

Posebno pozornost vzbuja tudi tlak v zvonikovem pritličju, ki je opečnat in ima vzorce enake onim v cerkvi svetega Matevža v Šmatevžu.

Od zvonov je omembe vreden najmanjši zvon, ki je v nasprotju z ostalimi bronast, in je iz leta 1558.

Pozornost vzbudi tudi križev pot. Ta ni v obliki običajnih slikarskih upodobitev, kot smo jih navajeni videti v drugih cerkvah, ampak so postaje z ustrezno vsebino izdelane iz lesa kot skulpture – kipci.

Besedilo je vzeto iz knjige »Sakralni spomeniki na območju občine Braslovče«, Franc KRALJ, 2012, Kulturno zgodovinsko društvo Žovnek. Kogar zanimajo podrobnosti, jih lahko najde v navedeni knjigi.