BESEDA ŽIVEGA BOGA
Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Dejal jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečuje naj se tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpusti nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakemu, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!« (Lk 11,1-4)
Zrna duhovnosti
Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala najboljši del in nihče ji ga ne bo vzel.« (Lk 10,41-42).
Preveč poenostavljeno bi bilo videti v zgodbi o Marti in Mariji Jezusovo povzdigovanje duhovnega nad materialnim, njegovo večjo naklonjenost duhovnim kot aktivnim ljudem. Jezus se ni izrekel za primat kontemplacije nad akcijo. Človek ni sestavljen iz dveh polovic, ampak je neločljivo prepletena celota, je nerazložljivi dar – telesa in duha. Marta in Marija sta sestri. Obe opravljata eno nalogo, sprejemati Gosta. V luči Svetega pisma je to prispodoba za temeljno človekovo držo do Boga, do bližnjega in do sebe. »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Ne le Bog in bližnji, tudi življenje ne more vstopiti v človeka, če ga ta ne sprejme. Sprejeti pa je dejanje ljubezni, kjer je neločljivo povezano duhovno, duševno in telesno. Je sad vere, ki prepozna v prihajajočem Dar in sebe kot Obdarjenega. Marta razume svojo nalogo kot služenje (gr. diakoneîn), a ne prepozna se obdarjene; čuti se prepuščena sama sebi – tako od sestre kot od Gospoda. Nihče ne more služiti, kdor ne ljubi. A nihče ne more ljubiti, kdor ni spoznal, da je ljubljen – da je sprejet – da je del Božje ljubezni. Da mu je podarjen boljši – Božji del.
Vir: http://eksegeza.net/enew/index.php/biblicna-pastorala/duhovna-misel/102-marta-in-marija
Zrna duhovnosti:
In kdo je moj bližnji? (Lk 10,29)
Čeprav morda obsojamo pismouka, ker je hotel skušati Jezusa (ko mu je postavil gornje vprašanje, op. M.R.), je bilo vprašanje utemeljeno. Zapoved, naj ljubimo bližnjega kakor samega sebe, se pojavi le enkrat v hebrejskem SP: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (3 Mz 19,18). Lahko si predstavljamo, da se je pismouk spraševal: »Ali niso moji bližnji samo moji rojaki?«
Jezus je morda mislil več, saj čez nekaj vrstic piše: »Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga, kakor sebe (3 Mz 19,34). Kaj pa tujci, ki ne živijo v moji vasi? Kaj pa neznanci ali ljudje, ki jih srečujem na poti?
Prav zato je Jezusova prilika tako lepa. Žrtev v zgodbi je bil tujec, mož neznanega porekla, ki je krvavel v nikogaršnji zemlji med Izraelom in Jeriho. Bi mu moral kdo pomagati? Gotovo ne duhovnik ali levit! Po Mojzesovi postavi je vsak, kdor se je dotaknil trupla ali krvavega človeka, postal obredno nečist. Kako bi potem služboval v templju? Ali ni bila to njegova najpomembnejša naloga? Poleg tega bi tvegal, da bi izgubil plačilo, če ne bi mogel opravljati dela. Ali ni svoji družini dolgoval, da je odšel proč?
Jezus je imel le en preprost odgovor: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37) Posnemajmo nečistega Samarijana. Morda bomo morali tvegati udobje, korist ali celo zavrnitev. Toda človek, ki trpi med nami, je naš bližnji. Naš brat je in vredno ga je rešiti.
Jezus je največji dobri Samarijan, mi pa smo žrtev ob poti. Vse je tvegal, da nas je rešil. Ko je za nas postal okrvavljeno, križano telo, je prevzel madež našega greha in nas očistil. In tako je postal »bližnji« vseh nas. Posnemajmo ga.
(Iz Besede med nami, št. 4, leto 19, str. 30, izdaja: založba Družina)
Zrna duhovnosti:
Modrost človeku pomaga
Blesteča in neugasljiva je modrost, z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo, najti tistim, ki jo iščejo; vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo.
Kdor se bo po njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.
Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost, kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi. Kajti sama hodi okoli in išče take, ki so vredni, dobrohotno se jim prikaže na njihovih potih in pri vsaki misli jim pride naproti.
Njen začetek je namreč najiskrenejša želja po vzgoji, skrb za vzgojo je ljubezen,
ljubezen je pokorščina njenim postavam, izpolnjevanje njenih postav jamči nepropadljivost, nepropadljivost ustvarja bivanje blizu Boga.
Želja po modrosti torej vodi v kraljestvo. Če se torej vi, vladarji narodov, veselite prestolov in žezel, spoštujte modrost, pa boste kraljevali na veke.
Iz Stare zaveze, Knjiga modrosti (Mdr 6,12-21) Beri naprej