Naše zbiranje na župnijskem dnevu postaja tradicionalno, saj je letos potekalo že tretje leto. Z uradnim delom smo začeli takoj po oratorijski sv. maši, ki je hkrati tudi uvod v praznovanje župnijskega dne. Priznati je potrebno, da je bilo težko preklopiti. Dogajanju se je bilo potrebno docela prilagajati. Ni namreč bilo kaj dodati, vse je bilo povedano. Pa ne samo z besedami. Vsi prisotni smo bili pod močnimi vtisi, ki jih je pustila tovrstna sv. maša. Samo “pokvarili” bi lahko kaj. Animatorji so dokazali, da gre računati na mlade in da znajo ne samo delati, ampak tudi ustvarjati. En sam praznik je to bil! Poleg pogleda na otroke, ki so počasi začutili prazne želodčke in se odpravili na prostor, kjer so potešili lakoto in žejo, je bil eden najlepših pogledov pod šotor, kjer so sedeli starejši župljani. Ravno tisti, ki si najbolj zaslužijo takšno razpoloženje. V preteklosti, pa še sedaj, po svojih močeh in zmožnostih na različne načine pripomorejo, da se imamo lepo. Na nas so prenašali vrednote, ne samo z besedami tudi z dejanji in vzgledi. Pa vendar smo se morali držati napovedanega uradnega dela.
Z velikim veseljem smo namreč pozdravili naše goste, predstavnike župnije Sv. Peter pod Sv. gorami iz Bistrice ob Sotli. Lanskega oktobra (več v članku Romanje župnijskih sodelavcev), smo na njihovo povabilo poromali na Svete gore. Vse je organiziral g. Rožič Anton, ki je v letu vremenske ujme pomagal nekaterim prebivalcem tega kraja s hrano za živino. In v znak velike hvaležnosti je sledilo povabilo, na katerega smo se z veseljem odzvali. Seveda se spodobi in tudi čutili smo tako, da jih tudi mi povabimo. Veže nas več kot to kar je navedeno v zgornjem stavku. Leta 1934 je namreč v to župnijo bil nameščen naš rojak, župnik Janez Rančigaj (*1893 – +1942), ki je leta 1942 umrl mučeniške smrti v Jesenovcu in bil vržen v Savo. Na ta kraj je bil izredno močno navezan in je zelo psihično trpel, ko nekaj časa ni mogel biti v svoji župniji. Po pripovedovanju je bil zelo delaven, preprost in priljubljen med farani. Letos marca smo se ga spominjali skupaj z rojakom Izidorjem Završnikom na spominski slovesnosti (več o tem v prispevku Spominska slovesnost, marec 2013) na Gomilskem, ki je bila organizirana s strani celjske škofije. Pa to še ni vse. Leta 1950 je v to župnijo bil nameščen župnik Adolf Pikl (*1914 – +1994), ki je v našo župnijo prišel službovat leta 1981 iz župnije Šmartno ob Paki. Na Gomilskem je služboval vse do svoje smrti, kjer je tudi pokopan. Zadnje uradno romanje gomilske fare na Svete gore je bilo leta 1992 in gospod Pikl je hotel še čisto sam opraviti vzpon na njegove tako drage mu Svete gore, ki so v preteklosti bile zelo priljubljen romarski kraj prebivalcev iz obeh strani meje in širše. Zadnje čase si sedanji župnik Damjan Kejžar zelo prizadeva, da bi to tradicijo obudili. Tudi blaženi A. M. Slomšek je pridigal v Marijini cerkvi, pred katero so mu v lanskem, Slomškovem letu, postavili kip.
G. župnik, Martin Cirar je na oder povabil go. Terezijo Kunej, predstavnico gostov in ji izročil spominsko darilo v obliki sestavljanke slik. Na njej je slika farne cerkve sv. Štefana, z vsemi tremi oltarji, obnovljenim župniščem in novozgrajenim Domom srečanj. Zelo pomenljiv pa je del slike, kjer je v ospredju moč videti škofa Lipovška, v ozdaju pa sliko zgoraj omenjenega Janeza Rančigaja. Kar na kraju samem se je porodila ideja, da začnemo z aktivnostmi pobratenja med župnijama. In prejeli smo povabilo…
Med omenjenimi gosti so bile tudi predstavnice dekliškega cerkvenega pevskega zbora, ki so nam zapele dve pesmi. Zelo na kratko je bilo omenjeno delo naše župnije, ki sledi novim idejam in formiranju skupin, zlasti na področju starejših in dobrodelnosti. Ne pozabi pa se na že utečene aktivnosti. Odprti smo tudi za vedno nove izzive kot je npr. bila letos spominska slovesnost. Predstavil se nam je tudi domač mešani cerkveni pevski zbor.
Sledilo je druženje, stekel je prijeten pogovor ob hrani in pijači, za katero je bilo dobro poskrbljeno. Pridne roke gospodinj so napekle veliko dobrega kruha in peciva. Tudi tokrat se je bilo moč posladkati z domačo potico. Ker je bil čas kosila, se je zelo prilegla obara, ki jo je tudi letos s pomočjo svoje žene kuhal g. Cizej, za kar se mu tudi s tega mesta lepo zahvaljujemo. Vmes so za petje skrbele gostje, ki smo jim pritegnili tudi domačini. Sladkali smo se s belimi in rdečimi češnjami izpod Svetih gor, okušali njihovo pecivo in posebej za to priložnost pečeno sončnico, ki je bila vredna vsega občudovanja. Da smo bili v senci, so zaslužni g. Krajšek, g. Podbregar in g. Laznik, da smo pili hladno pijačo pa ima zasluge g. Lončar. Iskrena hvala jim in priporočilo za naprej! Nihče nam ni odrekel prošnje po pomoči. Tudi gomilski in grajski gasilci ter športniki ne. Vsem tem in tudi tistim, ki niste posebej omenjeni, pa ste nas podprli po svojih močeh, se prav tako lepo zahvaljujemo.
Vse je potekalo v najlepšem redu in vzdušju, čutiti je bilo veliko notranjega zadovoljstva. Za naslednje leto pa velja razmisliti o večji ločnici med dogajanjem v okviru oratorija in župnijskega dne. To pomeni, da, čeprav posredno, pa vseeno iz srca, kličemo: “Nasvidenje na četrtem župnijskem dnevu”. Na ta način si lepšamo življenje, postajamo boljši do drugih in tako nenazadnje tudi do sebe.
Foto: Marija Orožim
Tekst: Marija Rančigaj