Župnijsko romanje na Trsat

Župnijsko romanje v  času dopustov nam vsako leto pomaga, da združimo koristno s prijetnim, da ne poskrbimo samo za telo, ampak tudi za dušo. Vsak izlet in potovanje je priložnost, da v srečanju z lepoto stvarstva občudujemo in poveličujemo Stvarnika. Kot romarji pa gremo na pot v prvi vrsti zaradi poživitve duše. Na romanju se srečujemo z Bogom kot svojim Odrešenikom, ne le Stvarnikom., pri tem se opiramo tudi na Marijin zgled in priprošnjo, saj je med našimi postajami skoraj vedno kakšna od Mariji posvečenih cerkva. Tako je bilo tudi letos, ko smo se 3. avgusta podali na župnijsko romanje v sosednjo Hrvaško, k Mariji na Trsatu. To hrvaško romarsko središče, na hribu nad Reko, je bilo v preteklosti priljubljen kraj, kamor je prihajalo veliko slovenskih romarjev.

Začetek romarske poti sega v leto 1291, ko  je bila 10.maja na Trsat čudežno prinešena nazareška hišica. To je bila hišica, v kateri je angel oznanil Mariji, da bo rodila Jezusa in v kateri je stanovala sveta  družina Jezus, Marija in Jožef. Leta 1294 so angeli prenesli hišico v Loreto v Italiji, kjer stoji še danes. Na mestu, kjer je stala hišica, so na Trsatu najprej zgradili kapelo, kasneje pa cerkev in frančiškanski samostan.

Zgodaj zjutraj smo se z avtobusom odpeljali v smeri Kočevja proti Reki. Tako smo se izognili kolonam turistov, ki so se vile proti morju. Na Trsatu smo najprej imeli sveto mašo v  kapeli, po maši smo si ogledali cerkev in se pred cerkvijo ustavili pri kipu papeža Janeza Pavla II., ki je leta 2003 tretjič obiskal Hrvaško.

Ker smo bili tako blizu morja, smo se za kratek čas zadržali na hrvaški obali , z avtobusom smo se odpeljali do Opatije in se sprehodili do morja.

Po vrnitvi na slovensko stran, smo se ustavili v Ilirski  Bistrici, kjer smo imeli kosilo. V drugem delu poti, ki nas je vodila na Prem, smo nekaj časa in misli posvetili pesniku Dragotinu Ketteju in njegovi poeziji. Na avtobusu smo prebrali njegov življenjepis in nekaj njegovih pesmi. Dragotin Kette se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici leta 1876 in je bil predstavnik slovenske moderne. V cerkvi na Premu smo imeli večernice.

Pot do doma je bila še dolga, zato se med potjo nismo preveč ustavljali. Čas nam je s pesmijo in v dobrem razpoloženju hitro minil, morali smo se  posloviti in oditi vsak na svoj dom.

Marija Orožim