Druga nedelja v mesecu oktobru je že po tradiciji rezervirana za praznovanje posebne vrste. V mislih imamo srečanje zakonskih jubilantov, ki je bilo tokrat 13. 10. Povabilu se je odzvalo štiriindvajset parov. Povabljeni so bili vsi, ki v tem letu praznujejo prvih deset let od prejema zakramenta sv. poroke in potem za vsakih nadaljnjih pet let. Po zlati poroki, pa so jubilantje vabljeni vsako leto. In kot vsako leto je tudi letos bilo zelo slovesno in z veliko ljubezni in notranjega zadovoljstva prežeto srečanje. Tako ene obkrožajo samo otroci, druge otroci in vnuki, slednje pa poleg teh tudi pravnuki.
Zbudili smo se sicer v oblačno jutro, izmenično je celo malo rosilo, sredi dopoldneva pa je že posijalo sonce. Jubilantje so se počasi in v zelo sproščenem vzdušju začeli zbirati pred cerkvijo. V njihovih srcih je bilo obilo toplote, ljubezni, spoštovanja, kar so znali ohraniti vse do današnjih dni in to je dobra popotnica tudi za naprej. Med pripenjanjem naprsnih šopkov je bilo prijetno vzdušje, podobno tistemu pred toliko in toliko leti, ko so kot ženini in neveste izrekli: “Jaz, A., sprejmem tebe, B., za svojo ženo (moža) in obljubim, da ti bom ostal(a) zvest(a) v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil(a) in spoštoval(a) vse dni svojega življenja.” S to privolitvijo sta se medsebojno dala in sprejela, skratka izročila, kar je zapečatil Bog sam. Tako je iz njune zaveze “nastala tudi pred družbo po božji volji trdna ustanova”. Skrivnostnost njune zveze je znana samo zakoncema, saj je to edini zakrament, ki ni podeljen s strani duhovnika. Ob tej priložnosti imata možnost s posebnim obredom, ki ga je opravil domači župnik, g. Martin Cirar, to prisego podoživeti in dobiti ponovno moč za ohranjanje zakramenta v vsej svoji veličini. Prav gotovo pa so se vsakega od parov dotaknile tople besede iz homilije, še posebej tiste: “Hvala, ker si ob meni!”
V Domu srečanj so župnijski sodelavci poskrbeli za prijetno vzdušje in nekaj malega okrepčila. Pari so obujali spomine na dan poroke. Tudi med letošnjimi jubilanti smo imeli dva para s tesnimi sorodstvenimi vezmi, s skupnim priimkom Lončar iz Grajske vasi. Mlajšega so obkrožali trije otroci,starejšega pa taisti trije vnuki. Proti dvanajsti uri pa so prvi začeli odhajati in začenjalo se jim je muditi. Ko si jih vprašal: “Kam le?”, so s ponosom in šepetaje odgovorili: “Čakajo naju!” Ali je lahko plačilo večje? Težko! Lepo je, da te nekdo čaka s ponosom in veliko hvaležnostjo, da si se trudil in uspel uresničevati gornjo obljubo, ki je tako edinstvena, da je ne moreš in ne smeš nikoli več ponoviti. Samo nenehno truditi se živeti po njej, je potrebno in sledi veliko nematerialno plačilo.
Kot zanimivost naj omenimo, da je to bila zadnja sv. maša v cerkvi, v kateri so bile stare klopi. To pomeni klopi, v katerih je večina od njih sedela, ko si je podelila zakrament sv. zakona.
Tekst: Marija Rančigaj
Foto: Marija Orožim