BESEDA ŽIVEGA BOGA

»Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?«
Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja.

(Lk 20,33–36)

BESEDA O BESEDI

V tem mesecu se je gotovo vsak od nas ustavil in pomudil tudi na kraju, ki je svet in skrivnosten. O njem nam naš pesnik Župančič poje: »Tihi, skrivnostni tisti so hrami …« Tam človek utihne in gre vsaj za nekaj minut vase. Misel poleti v preteklost, spomin oživi na ljubljeni obraz, na dragega človeka.

Jesen je tako čas, ko se marsikdo ustavi in zamisli: Kam grem, kakšna prihodnost je pred menoj in od kod prihajam? Kdo sem?

Človekovo življenje je odprto v dve smeri, v dve skrivnosti. Pred rojstvom in po smrti – na obeh koncih smo pogreznjeni v nepoznano, v skrivnost, v večnost, iz katere smo izšli in v večnost, v katero gremo. Ali pa morda iz enega niča v drugi nič?

»Ničesar ni, samo tema,« pravijo nekateri. Spoštovanja vredno mnenje – kdor ga prenese, kdor lahko z njim živi. Ima pa eno pomanjkljivost, ki je v tem, da mu manjkajo dokazi.

Domnevam, da bo takšen človek prisluhnil, če bo slišal, da je nekdo, ki ga ima mnogo ljudi na tem svetu za Božjega Sina, pred več kot dva tisoč leti govoril o nekem drugem , prihodnjem veku in o vstajenju od mrtvih. Kako je že rekel? »Tisti, ki dosežejo oni svet, ne morejo več umreti. Enaki so angelom, saj so Božji otroci in jih čaka vstajenje. Da, mrtvi bodo vstali. Kajti Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. Njemu vsi živijo. Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, vekomaj ne bo umrl.«

Onstran torej le nista samo tema in pogreznitev v nič. Pa pravijo: Nihče se ni vrnil, da bi povedal. Pač, nekdo se je vrnil, živ se je vrnil iz predora smrti. Zanimivo je, da sprva celo njegovi najbližji prijatelji niso mogli verjeti lastnim očem. Toda od tiste prve velike noči je vse drugače. Zadnja postaja – cilj na koncu predora je znan.

Po: TV Slovenija – Ozare, 1995

NEKATERI SO VIDELI PREKO SMRTI

Bolniški duhovnik Adolf Mežan je slišal že več zgodb o obsmrtnih doživetjih, ki som u jih zaupali bolniki. Nekatere izmed njih, ne da bi razkril identiteto svojih sogovornikov, nam je tudi zaupal.

Neki mož, ki je živel v mestu izven Ljubljane, je duhovniku Mežanu, ko je bil še župnik na eni izmed župnij, pripovedoval o svojem umiranju. Slišal je zdravnike, ki so rekli medicinskim sestram: »Z njim je konec, vzemite mu kartoteko.« Doživljal je, kako gleda na sobo in na svoje telo izpod stropa, zatem je zaplaval nad rodno vasjo in jo nekajkrat obkrožil, zatem pa še nad Jeruzalem. Od tam je odšel v onstranstvo, videl pokojnike, svoje sorodnike in sosede ter tudi pokojnega domačega župnika. Vsi so bili enako oblečeni v sive halje. Zaslišal je Marijo, ki mu je rekla: »Ti imaš lep glas, poj v cerkvi na koru.« Sveti Jožef pa mu je dejal: »Zdaj greva pa dol na zemljo.« Znova se je prebudil in po nekaj časa v bolnišnici odšel domov. Kot je povedal Mežan, je ta mož odtlej zelo poglobil svoje versko življenje, redno hodil k obhajilu, veliko naredil za cerkev in župnišče – denimo napravil je ograjo, vrata, vse zastonj.

Starejša žena mu je na vrtu pred Onkološkim inštitutom pripovedovala o svoji klinični smrti. Ko je umirala, je zagledala čudovito svetlobo in lep vrt, po katerem se je sprehajala. »Takrat sem zaslišala glas: ‘Ti še nisi za k nam. Ti moraš iti še na zemljo, da boš spravila h kruhu svojega enajstletnega sina.’ Pa sem si mislila: ‘Jaz se imam tukaj tako lepo, moj sin pa se na zemlji sam muči, moram iti k njemu’.« Takrat je zdrknila navzdol in občutila, kako je pristala na trdem in se prebudila. Zaslišala je zdravnika, ki je rekel: »Pa smo jo le oživili!«

Svoje obsmrtno doživetje je bolniškemu duhovniku zaupala tudi neka bolnica, ki je poskušala samomor. Bila je v hudih stiskah, obrnila se je na več ljudi, pa ji nihče ni pomagal. Zaužila je veliko količino zdravil, da bi umrla. Vendar so jo našli in se deset dni borili za njeno življenje. Njena pripoved o doživljanju ob umiranju je drugačna: doživljala je samo temo, občutila, kako so jo živo rezali in druge neznosne bolečine, na nogah so ji rastla kopita. Ko se je pozdravila, je dejala, da ji več na kraj pameti ne pride, da bi delala samomor, pa če bi bilo še tako hudo. Duhovniku je naročila, naj pove tistim, ki se nameravajo ubiti, naj tega nikakor ne storijo, ker jih bo zadelo trpljenje, ki je neizmerno hujše od tistega, zaradi katerega želijo narediti samomor.

Vir: Božje okolje, št. 5, 2005

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Anka Trogar, Mojca Strožer

                                 pri 2. sv. maši: Petra Basle, Damjana Rojnik

Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Trnava

Dežurni ministranti: Aljaž in Matevž Lončar

V soboto 16. 11. ob 10.00 je srečanje ministrantov: znanje, vaje, igre… Pridite vsi, ki ste še naprej zainteresirani za redno ministriranje.

V nedeljo  17. 11. bo druga maša v Šmatevžu ob 9.30. Sicer pa lepo vabljeni na slovesnost blagoslova obnovitvenih del v podružnično cerkev sv. Radegunde v Kapli ob 10.30!

Naslednji vikend bodo v Domu srečanj skavti iz Maribora!

Od torka do petka zvečer bo župnijski upravitelj odsoten zaradi duhovnih vaj za propedevte v Šmarju!

Na voljo so Marijanski koledarji in pratike za 2020, vzemite si jih sami!