Navada je, da se vsi župnijski sodelavci, od članov ŽPS, ključarjev, pevcev, bralcev, pa vse do krasilk, enkrat letno podamo na krajšo, pa zaradi tega nič manj zanimivo romarsko pot. Tokrat smo poromali k Materi božji na Svete gore nad Sotlo (527 m), ki je ena izmed šestih uradnih romarskih poti v Škofiji Celje in ena izmed dveh podružničnih cerkva v župniji Sv. Peter pod Sv. gorami (poleg te še Sv. Križ, Vinja gora). Župnija šteje približno 1400 prebivalcev in spada v dekanijo Kozje. Hkrati pa smo se z veseljem odzvali povabilu družine Simona Rogine iz Bistrice ob Sotli 31, ki nam ga je v njihovem imenu v znak velike hvaležnosti, posredoval g. Tone Rožič iz Zakla. Ob lanski vremenski ujmi, ki je zajela te kraje, je bil g. Rožič pobudnik pomoči v obliki večje količine hrane za živali na njihovi kmetiji. S povabilom smo se čutili počaščene in se veselili snidenja.
Na pot smo se odpravili dobro razpoloženi, skrajšana molitev rožnega venca je dosegla svoj namen. Občudovali smo lahko valovito kozjansko pokrajino, hribčke, posejane s cerkvicami in kaj kmalu smo prispeli na cilj. Med rahlim vzponom proti Marijini cerkvi, ki je osrednji del romarske poti, smo občudovali Križev pot in Božjo nogo. V cerkvi nas je prijazno sprejel g. župnik in nas seznanil z najpomembnejšimi podatki ter zanimivostmi romarske poti.
Cerkev je morala stati že vsaj v 13. stol., saj se hrib imenuje hrib Sv. Marije ali hrib Naše Gospe. Posvečena je Marijinemu rojstvu, ki ga praznujemo 8. septembra. Oko romarjev največkrat pritegne Marijin prestol v ladji, saj jim je bliže kot glavni oltar. K Mariji z Jezusom v naročju se zatekajo s svojimi težavami in priprošnjami. Zanimivost je, da kip preoblačijo in da imata Marija in Jezušček shranjenih okoli 30 različnih oblek.
Malo niže od Marijine cerkve je postavljena kapela sv. Jurija, pozidana na živi skali. Nastala je v predromanski dobi, bržkone v 9. in 10. stol., v listinah pa se prvič omenja šele l. 1545. Malo pred njo je pozidana kapela sv. Martina, prvič omenjena l. 1545, ki je prav tako pozidana na živi skali in ima predromansko pravokotno ladjo. Tik nad Marijino cerkvijo se nahaja kapela, posvečena sv. Sebastjanu in sv. Fabijanu (Boštjanova kapela), edina postavljena prečno na sedlo, pozidana verjetno v 1. pol. 15. stol. Prav na vrhu grebena je postavljena še zadnja kapela, ki je od l. 1893 posvečena Lurški Materi Božji.
Naša župnija in nekateri njeni posamezniki so bili in so še vedno zelo povezani s to župnijo. Naš nekdanji župnik, g. Adolf Pikl (1914 – 1994), rojen v Gotovljah, pokopan na Gomilskem, je bil na to župnijo umeščen leta 1950 in je tu deloval v zelo težkem obdobju za slovensko Cerkev. Z našimi gostitelji je bil tesno povezan. Leta 1934 je bil na to župnijo umeščen naš rojak, župnik Janez Rančigaj (1893 – 1942) iz Gomilskega, ki je bil na njo zelo navezan, o čemer priča ustno izročilo, ki nam ga je podal domači g. župnik. Leta 1942 je umrl v taborišču Jesenovac in bil vržen v Savo. Od leta 2005 župnijo vodi župnik Damjan Kejžar, kateremu ne zmanjka načrtov, da bi nekoč ta zelo znana romarska pot ne izgubila svoje prepoznavnosti. Pred Marijino cerkvijo je bilo namreč moč videti nastajanje kipa s podobo blaženega škofa A. M. Slomška (1800 – 1862), ki se je tu zelo rad oglasil, maševal in pridigal pred glavnim oltarjem. Na zahvalno nedeljo, 4. 11., bo kip blagoslovil škof Metod Pirih. Nekoč ta cvetoča božja pot je zamrla v času jožefizma, v času Antona Martina Slomška in po zaslugi dveh prizadevnih župnikov Stepišnika in Sevnika, pa je ponovno začela pridobivati na veljavi. Sem so množično romali iz obeh strani meje in to je ena izmed posebnosti. Zadnje romanje naše župnije na to romarsko pot je bilo leta 1992, še pod vodstvom g. župnika Pikla, ki je na vsak način hotel v hrib poromati peš.
Vsako romanje je posebno doživetje. Je neke vrste duhovna obnova. Svoje sožupljane doživiš na popolnoma drugačen način, saj vsi delujemo v spremenjenih okoliščinah. Zaradi tega je svet lahko lepši in boljši. Sproščenost, spontanost, nudenje pomoči, bdenje nad sočlovekom,… nas naredijo bolj prijazne do sočloveka in s tem do sebe.
Na kmetiji smo bili lepo sprejeti in pogoščeni. Seveda ni manjkalo avtohtone pijače. Pred hišo smo se posedli ob mizah in se pustili razvajati poznojesenskem soncu, ki nas je obdarilo s svojimi žarki. Obkrožali so nas domači otroci različnih starosti. Bilo je tako lepo, da je bilo že skoraj kičasto, o čemer pričajo tudi slike. Imeli smo vse in še več. Uživali smo ob petju, katerega glas se je prav gotovo razlegal po celotni ravnici pod Svetimi gorami, s katerih so na nas gledala znamenja romarske poti. Ob sončnem zahodu smo se poslovili in svoje gostitelje, sedaj prijatelje, povabili na Župnijski dan v začetku meseca julija.
Vsi, ki smo se udeležili romanja, se čutimo dolžne, da tudi vas nagovorimo k tovrstni izkušnji, saj edino mi vemo, česa vi niste doživeli in iz tega izhaja ta naloga. Seveda pa je končna odločitev vaša. Pravijo, da tisti, ki vabi, sprejme tveganje glede dobrega počutja povabljenca. V takšnih primerih ne moremo govoriti o nobenem tveganju, saj ga enostavno ni. Samo s predsodki je potrebno opraviti.
Dobro je priti in pogledati, s čimer nagovarja tudi letošnji Slovenski Pastoralni Načrt, krovni dokument Slovenske škofovske konference z naslovom: »Pridite in poglejte!«
Oktober, 2012 Marija Rančigaj
Vir: oporne točke iz spletnih strani: http://svetegore.slomsek.net/