BESEDA ŽIVEGA BOGA
Opolnoči pa je nastalo vpitje: »Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!« Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so »Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo! Toda preudarne so odvrnile: »Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!« Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25,6–9.13)
BESEDA O BESEDI
IMAMO OLJE? Mt 25,1–13
Ravno v pojmovanju življenja po smrti se jasno razlikujejo verni in neverni ljudje oziroma tisti, ki upajo, in ljudje, ki so brez upanja. Apostol Pavel namreč v pismih Solunčanom govori prav o tem, kako vera v večno življenje prinaša veselje in upanje, saj pred oznanilom evangelija ti ljudje niso poznali Boga in so bili zato tudi brez upanja (prim. 1 Tes 4,13, kot v današnjem drugem berilu). Papež Benedikt XVI je dejal: “Če odmislimo Boga, če odstranimo Kristusa, svet znova zapade v praznino in v temo. To potrjuje tudi sodobni nihilizem, ki ni vselej zavesten, a žal kljub temu okužuje mnoge mlade ljudi.”
V tej luči moramo gledati tudi na evangeljski odlomek o desetih dekletih, ki so se s prižganimi svetilkami odpravile na poročno praznovanje. Gre za simbol večnega življenja v nebeškem kraljestvu (prim. Mt 25,1–13). S to posrečeno primerjavo nas Jezus želi poučiti o resnici, ki nas spravlja nekoliko v zadrego. Polovica deklet vstopi z ženinom na praznovanje, druga polovica pa jih ostane zunaj, ker so bile nespametne in niso imele s seboj potrebnega olja. Kaj je pravzaprav tisto olje, ki dovoli prisostvovati na poročnem slavju? Sveti Avguštin in drugi antični pisatelji prepoznavajo v olju simbol za ljubezen, ki je ni mogoče kupiti, temveč jo sprejemamo kot dar, ki ga hranimo v svoji notranjosti in ga živimo v delih. Resnično moder je človek, ki svoje zemeljsko življenje uporabi za izvrševanje del usmiljenja, saj mu ta po smrti ne bodo več možna. Ob poslednji sodbi bomo vprašanji o delih ljubezni v zemeljskem življenju (prim. Mt 25,31–46). Ta ljubezen je Kristusov dar, izlit v nas po Svetem Duhu. Kdor veruje v Boga, ki je Ljubezen, nosi v sebi nepremagljivo upanje, ki je podobno svetilki, s katero premostimo temo onkraj smrti in dospemo do velikega slavja življenja. – Vsak dan znova se trudimo in v svoje okolje prinašajmo močno luč vere in krščanske ljubezni in bomo tako vedno pripravljeni na srečanje z nebeškim Ženinom. (po: B. Zelič)
32. nedelja med letom—naslovljeno na vas
DRAGI ŽUPLJANI IN VSI, KI STE POVEZANI Z NAŠIM OBČETVOM
Odprimo srca Kristusovi ljubezni in resnici!
Gornje besede, ki bodo geslo našega misijona, naj bi vedno bolj odmevale v naših dušah. Preteklo sredo—8. novembra smo vstopili že v zadnji mesec priprave na župnijski misijon; zdaj odštevamo le še tedne in kmalu bomo šteli samo še dneve. Pri tem ne gre za neko računico, ampak prebujanje zavesti, da je čas kratek in ga je treba dobro uporabiti. V marsičem še lahko in tudi naj bi dopolnili našo pripravo, izkoristili čim več priložnosti, da se z misijonom seznanjamo in tudi druge obveščamo o tem pomembnem dogajanju. Z dejanji ljubezni do Boga naj bi odpirali svoja srca Kristusovi ljubezni in resnici. Zapišite si datum: 8. do 17. decembra. Vsaj dva tedna prej pa boste prejeli program.
Za premišljevanje pa si v tem tednu vzemimo besede naših dveh misijonarjev (p dr. Silvina Krajnca in p Pepija Lebrehta), ki tukaj sledijo:
Krščanski spis Pismo Diognetu iz 2. stol. pravi: »Pravi prostor, pravo mesto za kristjana je Božje mesto, ki ga je Kristus prinesel na zemljo in ga kristjan živi ter obnavlja v sebi po molitvi in zakramentih. Kristjan je nebeški državljan, tujec na zemlji, dokler ne zaživi v vsej polnosti življenje v Kristusu. Potovanje na zemlji je pot proti nebeški domovini, zakaj naša domovina je v nebesih«. In apostol Peter krščansko poslanstvo jasno vidi: »Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih. Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki. (1 Pt 2,15-16).
Kristjani živimo na tem svetu dinamiko paradoksalne drame, to je napetost med nostalgijo Očetovega doma (v nebesih) in zagledanostjo v zemeljski prostor. Ta bivanjska napetost nas pripelje vedno znova k premisleku o sebi, o svojem krščanstvu in vlogi kristjanov na tem svetu. Nesvobodni, nezvesti evangeliju in Kristusu, stopljeni s tem svetom brez naše krščanske istovetnosti – nismo sposobni ustvarjalno graditi na tem svetu civilizacijo ljubezni.
V ponižni in molitveni zbranosti v Bogu smo budni, da nas svet ne zasužnji z minljivimi užitki, nas ne premami z lažjo ali pokvari s posvetnimi miselnimi vzorci, ki vodijo v zasvojenost od stvari, v malikovanje tega sveta in v suženjstvo grehu. Nesvobodni, nezvesti evangeliju in Kristusu, stopljeni s tem svetom brez naše krščanske istovetnosti – nismo sposobni ustvarjalno graditi na tem svetu civilizacijo ljubezni.
Kristjani doživljamo življenje na zemlji kot romanje (na milostni kraj svoje župnije, v svojo dušo in v nebesa). Na zemlji živimo bivanjsko nepotešenost, ki nas vznemirja in dviga onstran vidnega, sprotnega in zgolj sedanjega. Zato umiramo sami sebi, sprejemamo, da je naše življenje tvegano in ga celo tvegamo in darujemo za Kristusa in za druge. Za svoje grehe se pokorimo in se v sv. spovedi očiščujemo. Kličemo Sv. Duha za spolnitev novih nalog v oznanjevanju evangelija in pričevanja zanj. Vemo, da se nam evangelija ni treba sramovati, saj je Božja resnica, moč in modrost. Rastemo v želji po bolj pristni, osebni in konkretni veri v vsakdanjem življenju. Potrebujemo prostor in čas za samoto, za zbrano molitev, za branje in premišljevanje Božje besede. Za naš obstoj je pomembno, da smo goreči udeleženci nedeljske sv. maše, iz nje okrepljeni pa tudi ljubeči bratje in sestre v naših družinah, v župniji, v šoli, na delovnem mestu. V zakramentih in molitvi, kjer se nas Bog dotika v Jezusu Kristusu, mi pa Njega – utrjujemo Božje življenje v nas, našo istovetnost in našo socialno pravičnost do drugih.
Kristjani živimo v občestvu Cerkve (župnije) in smo vedno na poti osebne in skupne posvetitve v Kristusu. Učimo se nositi samega sebe z vsemi omejitvami, slabostmi, krhkostjo, grešnostjo, ranami in bremeni. Ni nam tuje hrepenenje po novi rasti, po stalnem spreobračanju h Kristusu, po svetosti, ki je naš zadnji pristan.
Bogu hvala za misijon, ki lahko postane za vsakega, kateri se bo z vsem srcem nanj pripravljal in ga potem vsakodnevno, vztrajno, celostno, v molitvi zbrano živel, milostni čas prenove osebne in župnijske vere in veselja nad lepoto krščanskega življenja. Zato že sedaj velja in bo z vsakim dnevom priprave še bolj veljalo: »Kar koli vam Jezus reče, storite!«
Ozimnico za Karitas bomo zbirali v tednu Karitas.
MAŠNI NAMENI
NED – 12.11.
32. nedelja med letom
Emilijan (Milan), duhovnik, spokornik
7.00 češčenje
7.30 za vse župljane
10.00 za +starše Miha in Adelo Derča in Marijo, (zahvalna) (v Grajski vasi)
PON. 13.11.
Stanislav Kostka, redov.
17.00 za +Žilnikove (Sonja Žilnik)
TOR – 14.11.
Nikolaj Tavelić, mučen.
17.00 v dober namen—Izidor Završnik (Kokole)
SRE – 15.11.
Albert Veliki, škof, c. učitelj
17.00 za +Stanislava Lobnikarja
ČET – 16.11.
Jedrt (Jerica), redovnica
16.00 za +Slavico, Jožeta, Vojkota Podgoršek (v Šentrupertu)
17.00 za +Karla –oblet. in v. Tekavčeve
PET – 17.11.
Elizabeta Ogrska, redov.
17.00 za +Antona Jelena –oblet.
SOB – 18.11.
Posvetitev bazilik Petra in Pavla
17.00 za +Anico Košenina—oblet.
NED – 19.11.
33. nedelja med letom
Abdija, prerok
Začetek tedna zaporov
7.00 češčenje
7.30 za vse župljane
10.00 za +Ljudmilo Grah, (zahvalna) (v Šmatevžu)
V tem tednu
Svetopisemska skupina se bo zbrala v torek ob 18.00 uri v župnišču.
Seja Župnijskega pastoralnega sveta bo v sredo ob 19.00 uri v Domu. Vabljeni!
Bralci: v nedeljo.: I. Majda Jelen, Matjaž Rožič; II. V Šmatevžu: Petra Rančigaj, Damjana Rojnik
Dežurni ministrant(ka): Jan Juhart, Jošt Polak
Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Trnava