Malo pred največjim Marijinim praznikom – Marijinim vnebovzetjem (15. avgust), smo se 13. avgusta odpravili na že tradicionalno župnijsko romanje. Odpravili smo se proti zahodu naše domovine, nato pa še pogledali preko njene meje, v Italijo. Avtobus je bil poln, razpoloženje zelo prijetno, spremljalo nas je lepo vreme. Bili smo romarji vseh generacij in vzdušje je bilo ravno pravšnje.
Najprej smo se ustavili v Vipavskem križu in si ogledali župnijsko cerkev sv. Križa. Vipavski križ leži sredi Vipavske doline in se dviga na enem za dolino tako značilnih gričev (183 m n. v.). Je eden najbolj dragocenih spomenikov kulturne dediščine. Povečini vse zgradbe v Križu so spomeniško zaščitene. V zgodovino se je zapisalo kot najmanjše mesto, ki je širšemu geografskemu območju pustilo velik pečat. Že leta 1482 so ga Goriški grofje obdali z obzidjem, leta 1507 je dobilo trške pravice, leta 1532 pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto. Danes je še posebej znan po Kapucinskem samostanu, kjer je od leta 1636, v katerem je dolga leta služboval sloveč pridigar Janez Svetokriški (1647-1714). Leta 1563 pa je v Križu pridigal Primož Trubar.
Pot smo nadaljevali do Kostanjevice pri Novi Gorici, kjer smo v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja imeli romarsko sv. mašo, ki se nahaja na 143 m visokem griču, h kateri je prizidan frančiškanski samostan. Na Kostanjevico radi zahajajo verniki in turisti iz Nove Gorice in Gorice v Italiji. Za njo že 180 let skrbijo očetje frančiškani. Je duhovno središče, spomenik sakralne umetnosti ter zgodovinski in kulturni spomenik, znan po samostanski knjižnici in grobnici Burbonov, ki smo si jo ogledali. Po izgnanih karmeličanih na podlagi odloka Jožefa II. iz leta 1781, so se v Kostanjevici leta 1811 naselili frančiškani. V I. svetovni vojni je bila uničena cerkev, ki so jo v letih 1924-1929 obnovili.
Kulturno zgodovinsko podobo Kostanjevice označuje tudi grobnica, kjer so pokopani zadnji potomci francoske kraljeve rodbine Burbonov, ki so bili leta 1830. pregnani iz Francije. Zavetišče so našli v Gorici pri goriškem grofu Coroniniju. Želeli so biti pokopani na Kostanjevici.
Samostanska knjižnica se imenuje po patru Stanislavu Škrabcu, največjem slovenskem jezikoslovcu, ki je tu živel več kot 40 let. Knjižnica ima okrog 10.000 knjig. Zaradi dragocenosti je knjižnica od leta 1952 zaščitena kot kulturni spomenik. Od leta 1985 je celotno območje Kostanjevice (cerkev, samostan, knjižnica in grobnica) razglašeno kot umetnostni in arhitekturni spomenik. Tako predstavlja zaščiteno kulturno dediščino slovenskega naroda. Maja leta 2004 je bila na nekdanjem samostanskem vrtu ob južni fasadi samostanskega zidu odprta zbirka vrtnic iz skupine burbonk, ki je ena najpopolnejših in največjih zbirk vrtnic na svetu.
Prenatrpan urnik nam ni dovoljeval, da bi se napotili proti Ogleju. Zato smo se odločili, da se z ladjo popeljemo po Gradežki laguni na otoček Barbano, ki je največji med stotimi otočki v laguni. Na njem je v prijetnem naravnem okolju stara Marijina božjepotna cerkev, kamor radi romajo tudi naši zamejski rojaki.
Seveda ni manjkalo postankov in s tem povezanih prijetnih doživetij. Tudi tokrat nas je go. Bernardka Vasle razvajala s svojimi keksi, ki nas spremljajo v zadnjih letih na vsakem romanju.
Prijetno utrujeni in polni lepih vtisov ter dobrega razpoloženja smo se v večernih urah vrnili na svoje domove.
Marija Rančigaj
