Od 8. do 10. 2. so se v Domu srečanj v prijetnem vzdušju odvijali Duhovni dnevi starejših. Kar nekaj mesecev je trajalo, da je prišlo do uresničitve te ideje, ki jo je vseskozi podpiral g. župnik in tudi Župnijski pastoralni svet. Prepotrebno vztrajnost nam je dajal dober namen in spoznanje, da je ravno ta skupina občestva premalo nagovorjena in da se za njo ne stori dovolj. Kot da je dovolj, da starejši hodijo le k sv. maši in molijo! Tako pa smo sedaj vsi skupaj, vsak na svoj način, dali vedeti, da nam ni vseeno kaj se dogaja z našimi tako ali drugače preizkušenimi. Od njih se lahko učimo po evangelijsko vzeti in nositi križ. Vsi skupaj smo bili pripravljeni iti korak dlje in oplemeniti običajne in utečene aktivnosti. Globoko se strinjamo s stališči Cerkve, da je pomembno oblikovanje skupin, kjer se vsak posameznik počuti neposredno nagovorjenega, tako lažje ohranja in navezuje socialne stike.
Delovni naslov Duhovnih dni je bil »…sedel je in njegovi učenci so prišli k njemu.« (prim. Mt 5, 1) iz Govora na gori, za katerega je duhovni vodja, g. župnik Martin Cirar dejal, da je postava Nove zaveze. Prva enota v govoru so izreki blagrov, ki predstavljajo neke vrste preludij Jezusovega učenja. Če je Govor na gori srčika evangelija, so blagri srčika govora na gori (M. Matjaž, Mt 5, 1-12). Izmed vseh osmih blagrov je najtežje razložljiv ravno prvi: »Blagor ubogim na duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« Dobra razlaga nam je približala njegovo sporočilo. Veliko smo razmišljali ob Zlatem pravilu (Mt 7, 27): »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim: to je namreč postava in preroki.«
Zelo smo hvaležni za pozitiven odziv vsem našim predavateljicam in gostujočemu duhovniku.
Metka Klevišar, dr. med., je v svojem izvajanju poudarjala pomen tega, da človek zna ceniti zatečeno stanje, četudi je težavno. V takšni obliki kakršni pač je, saj je vedno lahko še slabše in da so zelo potrebni socialni stiki. Zapiranje pred svetom nam ne bo v korist. 
Razprava se je vnela okrog umetnega podaljševanja življenja v bolnišnicah v primerjavi s pravico »slovesa« na domu. Na koncu pa smo uživali ob pokušini spečenega preprostega kolača iz Svetopisemske kuharice, ki jo je prevedla naša gostja.
Manja Rančigaj, univ. dipl. psih., je govorila o pomenu dobrega spomina, ki je lahko sad treninga in vse prisotne potolažila, da vsaka pozabljivost še ni demenca. V obliki delavnic je izvedla nekaj treningov, ki so zelo poživili vzdušje, poskrbeli za sproščenost in motivacijo.
Dopoldansko sobotno predavanje in delavnice so zahtevale dobro poslušanje, koncentracijo in kreativnost.
Simeona Rakun, univ. dipl. inž. živilske tehnologije, se je lotila zelo pomembne teme za vsakega posameznika, ki se mu lahko zaradi različnih vzrokov poruši prehrambeni in prebavni ritem. Prisotni so zelo uživali ob prepoznavanju sort jabolk iz njihovega otroštva. 
Sobotno popoldne smo po kosilu začeli s predavanji o pomembnosti pravilnega prehranjevanja in se nad marsičem tudi zamislili ter ob sproščenem pogovoru tudi kaj razjasnili.
Dobesedno zgrnili smo se okrog duhovnika g. Vlada Rutarja kot da bi bil na »gori« in prisluhnili njegovemu spontanemu izvajanju na podlagi velikega teoretskega znanja in izkušenj ter delovanja Cerkve na terenu, pred in po II. vatikanskem koncilu. V Domu starejših občanov na Vranskem, kjer sedaj domuje, večkrat oskrbovancem spregovori o različnih temah. Neka udeleženka je dejala, da se sploh ne more biti težko posloviti od tega sveta, če poslušaš tako ubesedene misli. Čutiti je bilo srečo, veselje in blažen mir. 
Koliko modrosti, izkušenj in predanosti prinese zdravo starejše obdobje! Tudi to so blagri!
Kakšno uro sobotnega popoldneva smo namenili našemu rojaku, duhovniku Izidorju Završniku in obujali spomine na njegovo delovanje v naši in hkrati njegovi župniji. V njej je deloval od maja 1941 do januarja 1942, ko je bil prvič aretiran in nameščen v “Stari pisker”. Ko se je po nekaj mesecih nenadoma vrnil, so ga ponovno aretirani jeseni istega leta. Iz “Starega piskra” je po strahovitem mučenju bil prepeljan v mariborske zapore. Pred približno desetimi leti je na dan prišlo pričevanje žene takrat že pokojnega Franca Žvana, da mu je življenje rešil nek duhoven, ker je stopil namesto njega v vrsto za streljanje. In to je po skrbnih pregledih dokumentacije, lahko bil le Izidor, saj je bil edini duhovnik, ki je bil kot talec ustreljen v mariborskih zaporih. Tako so Izidorja začeli poimenovati slovenski Maksimilijan Kolbe. 10. marca 2013 se namreč na Gomilskem obeta velika slovesnost, katere pobudnik je škofija, v spomin na 70-letnico njegove mučeniške smrti na ravno ta dan in spomina na Janeza Rančigaja, prav tako našega rojaka, duhovnika. Tudi on je umrl mučeniške smrti na območju ustaškega taborišča Jesenovac (Gradina) in bil vržen v Savo. V ta namen se je povabilu prijazno odzvala Marija Kumer, Izidorjeva nečakinja in nam pripovedovala veliko zanimivih dejstev. Spomini ob pogledih na slike pa so oživeli.
Tudi skupne čajanke, kosilo in večerji sta bila svojevrstna izkušnja in kar dobro dene, ko tega ne počneš v samoti ali pa da si z nekom drugim kot običajno. Pa petja tudi ni manjkalo. 
Krofi in domače pecivo so bili naši spremljevalci in dar dobrega srca in rok, kar je že tradicija.
Prav posebno opravilo je bilo priprava na sv. mašo. Tu smo presegli pričakovanja, saj smo bralce beril in prošenj načrtovali samo za nedeljsko sv. mašo. Pa je k sreči bila pripravljenost za branje pri vseh sv. mašah. Čestitke in zahvala za pogum Mariji Sovinc, Rozi Roter, Antonu Pintarju, Antonu Rožiču in Magdi Posedel. Vsem velja povabilo med redne bralce. 
Bila je pustna sobota in po končanem karnevalu v Domu krajanov so nas obiskale maškare v spremstvu skrbnih očkov in mamice. Dovolj za to, da so oživeli spomini.
Zadnji dan smo izvedli anketo. Vsi so si želeli, da se duhovne vaje še nadaljujejo, da se vključi še več pogovora in razprav na temo zdravja. Dolžina programa, njegova izvedba, vsebine in teme, hrana in urejenost ter udobnost prostora, so dobile najvišje možne ocene. Prizadevali si bomo za še večjo udeležbo z bolj neposrednimi in osebnimi povabili.
Takšni dogodki morajo biti obeleženi na skupinskih fotografijah. Avtor te je Luka Rožič Plazovnik. Na njej manjkajo trije udeleženci, saj je vmes posegla bolezen in nenadomestljiva ženska opravila ob nedeljskih dopoldnevih. Se nam je pa zato pridružil g. Vladko Juhart kot predstavnik tistih, ki se ob nedeljah po obeh mašah družijo v Domu srečanj ob kavi in čaju, v obdobjih pred božičem (adventni čas) in Veliko nočjo (postni čas)
Fotografija in spominska podobica nam bo prav gotovo skromen, a dragocen spomin na prve duhovne dneve starejših v naši župniji. Pogled nanju nam bo obudil še ostale spomine in občutke. Izkušnje in anketa nas navdihujejo, da z njimi nadaljujemo.
Marija Rančigaj