Kar nekaj let je zorela ideja o peš romanju iz Gomilskega na Brezje, dozorela pa je v letu 2011. Bilo je potrebno kar nekaj aktivnosti. K najoptimalnejši relaciji ti lahko prav gotovo pripomorejo izkušnje tistih, ki so na to pot že krenili. Aktivnosti so šle v tej smeri in po spletu srečnih okoliščin smo navezali stike z g. Jankom Potočnikom, ki se je v tem letu skupaj s še nekaterimi, na to pot iz Zabukovice odpravljal že desetič. K temu ga vodi zaobljuba srečnega razpleta ob težki osebni preizkušnji.

In tako se je končno zgodil petek, 6. maj 2011, ko se nas je osem po prejemu blagoslova našega g. župnika v Domu srečanj in vpisu v zvezek, ki bo kot dokument o morda tradicionalnih peš romanjih, deponiran pri g. župniku, peš napotili proti Brezjam. Naši občutki so bili mešani. Polni smo bili upanja, dvomov, pripravljeni se prepustiti negotovosti, veseli in srečni zaradi drug drugega. Odpravili smo se kasneje kot naši kolegi iz Zabukovice, Tabora in Vranskega. Dogovor je bil, da se dobimo v Motniku in da prespimo na seniku kmetije g. Urh Romana. Takrat še nismo vedeli, da bo vsem uspelo priti na cilj.

Malo pred osmo uro zvečer smo prispeli v Motnik, se presrečni pozdravili s predhodniki in se okrepčali iz nahrbtnika. Seveda ni manjkal pogovor v hiši gospodarja, ki je bil posebno doživetje. Spanec ni bil najbolj trden, tudi posebej toplo nam ni bilo. Bila pa je moja prva izkušnja „iz senika“. Zajtrk je bil v znamenju razvajanja s kmečkimi dobrotami, kar pred senikom. Pod vodstvom g. Romana, ki nam je razkazal cerkev, smo izvedeli, da je manjša služila gosposki.

Polni prijetnih občutkov smo krenili na pot proti Kamniku. Ta dan smo nameravali prehoditi 50 km, vse do Adergasa. Vzpon na Kozjak ni bil od muh, tudi pot po Tuhinjski dolini je zahtevala prve težave z nogami. Sonce je po poti neusmiljeno pripekalo in tako smo prišli na dvorišče gostilne Repnik precej izmučeni. Pri nekaterih so se začele prve resne oskrbe žuljev. Po kosilu smo morali spet kar hitro odriniti, saj je pot bila polna negotovosti. Naš načrt je bil prespati v nekdanjem samostanu dominikank Velesovo. Med hojo, predvsem po stranskih poteh, si se lahko poglobil v svoje misli, ki so ti marsikdaj ušle tudi neznano kam. Opazovali smo domačine pri hišnih opravilih, druženju, počitku, njihove hiše in urejenost pokrajine. Glede na velikost mehanizacije in traktorjev sem sklepala, da imajo posamezni kmetje kar veliko zemlje.  Bila je prelepa majska sobota, kmetje so z veliko vnemo pospravljali seno. Gorenjci niso nič manj pridni kot mi Savinjčani. Povsod kakšna kapela, veliko gasilskih domov. Zanimive vasi s polno nasadi rož ob hišah in na oknih. Gorenjski nageljni so lepi povsod, najbolj pa na Gorenjskem. Urejanje okolice okrog hiš. Ja, bila je vendar sobota. To so Gorenjci. Pridni in kakšni še? Mislim, da ne. Če pa že, potem prav gotovo zaradi načina življenja v preteklosti in življenja v težkih razmerah.Večkrat smo se ustavili, se spet zbrali skupaj, kaj popili in pojedli, se malo pogovorili, pošalili, vzpodbujali, razpravljali in počasi začeli upati, da kmalu pridemo do dnevnega cilja. Posamezniki so se tu in tam ustavljali samostojno in zajeli sapo. Vsi skupaj pa smo se ustavili in okrepčali v Cerkljah na Gorenjskem. V prelepem sobotnem poznopopoldanskem času, smo bili priča celo poroki. Spomnim se, da smo komaj vstajali iz stolov in komaj ponovno shodili. Potem pa še zadnji kos poti do samostana, ki se nam ni in ni hotel prikazati pred očmi. Ko pa ga uzreš, pa se lahko samo čudiš mogočnosti in skrivnostnosti obnovljenega samostana. Čudovita arhitektura in odmaknjenost. Odprt je bolj proti zahodu, dostop iz vzhodne smeri pa je bolj skrivnosten. Ni bilo mogoče doseči večjega čara, kot ti ga lahko da samo takšno okolje in mogočen ter skrivnosten ambient. Sprejel nas je župnik z gospodinjo. Najprej smo si malo oddahnili, potem pa okrepčali z obaro ter jabolčnim zavitkom. Dela s samim seboj ni zmanjkalo. Nekateri so morali oskrbeti žulje in zmasirati mišice. Po blagodejnem tuširanju smo občutili neverjetno svežino belih rjuh. Ni bilo romarja, ki ne bi prijetno spal in sanjal.

Po popolnem zajtrku smo se odpravili proti Brezjam. Pridružili so se nam trije domačini. Gibali smo se pod gorenjskimi planinami. Ne pozabimo, da je bila nedelja, ko so se domačini odpravljali in vračali od maš. Tudi mi smo bili v mislih pri prvi in pri drugi maši v domači župniji. Še posebej pa pri naših domačih, ki so se nam imeli namen kot romarji z avtobusom, skupaj z župnikom, pridružiti na Brezjah. Dogovorjeni smo bili, da bomo vsi romarji imeli skupno mašo ob 14. uri. To nam je bila velika vzpodbuda, saj so se začela gostiti vprašanja mimoidočim domačinom: „Kako daleč pa je še do Brezij?“ Ko ti prvi reče, da je še 10 km in ko ti naslednji čez nekaj časa reče, da je še 13 km, ne veš kaj bi si mislil. Ja, nič. Pot pod noge. Prav gotovo se bo izšlo, če je že praksa soromarjev to potrdila. Ampak začele so se težave z žulji, bolečinami v nogah, hrbtenici, vročina. Še sreča, da smo naleteli na prijazne domačine, ugotovili, da ima kar nekaj naših krajev soimenjake tudi na Gorenjskem in se čudili kako so lahko včasih prišli na Brezje v enem dnevu. Pa še peš nazaj. Mi smo se imeli namen nazaj peljati z avtobusom. Nekaterim res ni bilo enostavno in zaradi tega si še posebej zaslužijo vse čestitke. Tu se vidi kdo uspe kljub naporom, premagati težave. In koliko pomaga primerna beseda! Veliko smo premišljevali, se zatopili v vsakdanje težave, hoteli biti sami s seboj, pomagati drugemu,… Vem, da sem si večkrat rekla, da ko bom pa tam in tam, bom pa že precej bliže cilju. Ampak ni in ni bilo konca, ura pa se je počasi bližala dvanajsti.

Na poti spoznaš naravo ljudi. Nekega mladega fanta sem vprašala: „Koliko pa je še do Brezij?.“ Odgovoril je: „Ne vem točno, ampak prav gotovo ne več kot pet kilometrov.“ Bilo je še precej več. V takšnih primerih so male laži zelo koristne. Vem, da je vedel, da je več in vedel je, zakaj mora tako reči, saj je kljub mladim letom, že imel v sebi modrost. Četudi se je zdelo, da se Brezje odmikajo, se nismo dali. Zelo smo se razkropili, pač po zmožnostih glede hitrosti hoje. Vsak je osvojil svoj korak in se tega držal. Kadar je bilo najbolj potrebno, sem dvignila pogled in videla bel klobuk našega vodiča, g. Janka Potočnika iz Zabukovice, ki je na ta način romal že desetič. Sicer pa smo itak vsi vedeli, kje se dobimo. Pred sabo smo imeli eno samo željo. Moje peš romanje je bilo v moji notranjosti zelo čustveno. Prilegla se mi je samotna hoja in možnosti je kljub skupini bilo dovolj. Vleklo nas je naprej, še v mislih ne nazaj. Nobenega dvoma ni bilo več. Tisti, ki so imeli žulje, so se odločili, da kljub vsemu pridejo peš na Brezje. Kar precej me je začelo skrbeti, če jim bo uspelo, saj se je čas sv. maše hitro bližal, ki je skoraj ni kazalo zamuditi.

Mislim, da ne bom nikoli pozabila krajevne table z napisom Brezje. Pravo olajšanje. Prav tako nikoli ne bom pozabila občutka, ko sem se baziliki bližala preko vasi Brezje, saj še ni bilo takšne priložnosti. Zares enkraten občutek, katerega upam, da mi ga bo dano podoživeti.

Kadar je bilo na poti težje, sem se spomnila na dogovorjeno srečanje z našimi in samo upam lahko, da se jim neposredno po tej izkušnji nismo zdeli preveč „čudni“. Velik motiv nam je bila skupna sv. maša. Počutila sem se drugače in sem na njih gledala kot na neko varnost in veliko podporo. Kot na sem prenešeno domače gnezdo. Čutila sem, da so se tega romanja veselili tudi sami, da jih je zanimalo kako bo z nami, da so obujali spomine na svoja peš romanja ali romanja njihovih najbližjih. Sledila so romanja z vozovi, kolesi, vlakom – železniška postaja Otoče je prav gotovo povezana z veliko nostalgije – v zadnjem obdobju pa z osebnimi avtomobili in avtobusom. Vsi se hvalijo kako da so takrat dobro jedli. Vse so nosili s seboj. Mi peš romarji pa smo se veliko pogovarjali o bližnjicah, ki verjetno peljejo na Brezje in da jih še moramo odkriti, da si pot skrajšamo za kakšen kilometer.

Naši župljani nas kot romarji niso samo pričakali in s tem tudi sami poromali na Brezje. Kot nekoč so s seboj prinesli dobrote iz domače pečice. Ko sem ugriznila v svež buhtelj Skokove mame, so se mi spomini vračali na svojo mladost, na nedeljske popoldneve ter na buhteljne moje mami. V tistem hipu nisem ničesar potrebovala. Vse je bilo ob meni, z menoj in zato tudi v meni. Kljub temu, da me nihče od mojih ni čakal, nisem bila žalostna, samo za trenutek sem pomislila, da bi to zelo dobro delo moji duši. In se vdala v usodo. Potem bi bilo vse preveč popolno. Pa saj sem uživala ob pogledu na tiste, ki so se pozdravili in tako zelo občudovali. Starši so s ponosnimi pogledi objemali hčerko ali sina, otrok je ponosno hodil zraven starša, zakonec je objel so zakonca,… Zaradi vsega tega ima življenje in žrtvovanje za bližnjega svoj smisel.

S sklepom, da vse ponovimo naslednje leto, smo se romarji poslovili in se odpravili domov z vozili. Vožnja je bila zelo prijetna, romarska. Ni bilo moč najti nikogar, ki bi ne bil srečen ali vsaj zadovoljen. Na čelu z našim g. župnikom, za katerega mislim, da kar ne more verjeti, da se je to zgodilo v njegovi župniji.

Marija Rančigaj

Peš smo romali na Brezje od petka do nedelje. Fotografije