BESEDA ŽIVEGA BOGA  

Resnično, resnično, povem vam: »Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so v puščavi jedli mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega jé, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. (Jn 6,47–50)

BESEDA O BESEDI

KRUH ZA ŽIVLJENJE  Jn 6,41–51

Elija velja za enega največjih prerokov v Stari zavezi. Ob Kristusovem spremenjenju na gori se je prikazal kot njihov predstavnik. Ni čudno, da so nekateri mislili, da bo on zopet prišel ob nastopu mesijanske dobe. V današnjem prvem berilu pa srečamo tega velikana stare zaveze nemočnega in obupanega. Preroška služba ga utruja. Dvomi vase: »Nisem boljši kot moji očetje« (1 Kr 19,4) in si želi umreti. Zakaj je padel tako nizko? Prerok je napovedal smrtni boj malikovanju, zelo razširjenem v tistem času. To ga je pripeljalo v spor s hudobno kraljico Jezabelo, ki mu je stregla po življenju. Bežal je v puščavo, kjer si je želel smrti, ki bi ga rešila vseh težav.
Številni ljudje nočejo pokazati svoje šibkosti. Menijo, da bi kaj izgubili, če bi v javnosti pokazali svojo krhkost. Nasprotno, ljudi gane človeška nemoč. Zopet nekateri menijo, da šibkost nima nič opraviti z vero v Boga. A tudi človek, ki je zapisal svoje življenje Bogu, doživlja težke trenutke, kot jih je prerok Elija. Taki trenutki niso prihranjeni nikomur! V brezizhodni stiski je Bog Eliju poslal okrepčilo: kruh in vodo. Kruh, s katerim se je okrepčal, je za nas prispodoba Božjega kruha, »ki prihaja iz nebes« (Jn 6,51) in o katerem govori Kristus v današnjem evangeliju. Kruh, v moči katerega se je Elija odpravil na pot, je po pravici podoba evharistije, ki smo jo že prejšnje nedelje povezali s Kristusovo veliko nočjo, saj Kristus postavi ta zakrament na veliki četrtek v okviru judovske velikonočne večerje, ko so se Izraelci spominjali izhoda iz Egipta. Ta velika noč pa je znamenje rešitve, saj Bog nastopi, ko človeško gledano ni več rešitve.
Podobno Bog reši Elija, ko se je zdelo, da zanj ni več rešitve. Da mu kruh, ki postane zanj hrana. Podobno želi Kristus postati kruh, ki bo hrana »za življenje sveta«. Najprej želi postati kruh, ki nam bo prinesel rešitev, ko v življenju ni videti rešitve, ko smo brez volje, utrujeni in razočarani. Prav takrat hoče biti za nas kruh, ki bo postal moč in bo prinesel življenje, saj je »kruh življenja« in ne smrti. (po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

19. nedelja med leto

Ko je Gospod Jezus, ki je postal za nas hrana resnice in ljubezni, govoril o daru svojega življenja, nam je zagotovil: »Kdor je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51). To »večno življenje« se v nas pričenja že po spremembi, ki jo evharistični dar rodi v nas. Jezusove besede nam omogočajo razumeti, da skrivnost, ki jo »verujemo« in »obhajamo«, vsebuje moč, ki je počelo novega življenja v nas in podoba krščanskega življenja. Ko prejemamo Kristusovo telo in kri, dejansko postajamo deležni Božjega življenja na vedno zrelejši in bolj zavesten način. Spomnimo se tudi besed sv. Avguština, ki v svojih Izpovedih govori o večnem Logosu (Besedi) kot hrani za dušo: »Kruh veliki sem: zrasti, pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil vate kakor se jed tvojega telesa, ne, ti se boš spremenil vame!« Dejansko ni evharistična hrana tista, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani s tem, da nas upodobi sebi: »znotraj nas je«.
V zavesti novega življenjskega načela, ki ga evharistija daje vsakemu kristjanu, so sinodalni očetje poudarili pomembnost nedeljske zapovedi kot izvira pristne svobode za vse vernike, da bi tako mogli živeti druge dni glede na to, kar so obhajali na Gospodov dan, ko smo Jezusa prejeli v svoje srce. Versko življenje je namreč v nevarnosti, če želja po udeležbi pri evharistični daritvi preneha. Udeležba pri občestvenem nedeljskem bogoslužju skupaj z brati in sestrami, s katerimi smo eno telo v Jezusu Kristusu, je zahteva krščanskega prepričanja, ki hkrati to prepričanje oblikuje. Izguba čuta za nedeljo, ki jo posvečujemo kot Gospodov dan, je značilna za izgubo pristnega čuta za krščansko svobodo. (po: Benedikt XVI., Srce krščanskega življenja)

Naslovljeno na vas

V soboto,15. 8.: MARIJINO VNEBOVZETJE
MARIJINA HVALNICA NAJ BO TUDI NAŠA   Lk 1,39–56

Na praznični dan nam evangelist Luka pripoveduje lepo zgodbo o srečanju Marije in Elizabete. Marija je žena, ki je blagoslovljena bolj kakor vse druge žene, kajti ob tem srečanju v sebi nosi samega Gospoda. Kar Luka pripoveduje, je čudovita zgodba o srečanju. Štirinajstletno dekle odrine in hiti v gore; mora biti samozavestna žena, ko si upa sama na večdnevno pot. Spodbudila jo je izkušnja Boga v prizoru oznanjenja. Ko Elizabeta pride v stik z Marijino rodovitnostjo, z Novim, ki rase v njej, Dete v njej poskoči. In napolnjena je s Svetim Duhom. Postane prerokinja, ki v Mariji spozna skrivnost njenega materinstva. V tej čudoviti zgodbi ne gre le za takratno dogajanje, ki ga danes lahko uvrstimo v adventni čas in ne v sredo poletja, ampak je ta prizor predvsem vzor vsakega globokega človeškega srečanja. V vsakem srečanju gre za to, da v drugem odkrijemo Kristusovo skrivnost. Vsak nosi v sebi Kristusa. Če to razumemo, potem »otrok« v nas poskoči. Odkrijemo skrivnost drugega in svojo lastno skrivnost. Pridemo v stik z otrokom v sebi. Da bi bilo takšno srečanje mogoče, pa moramo vstati kakor Marija in se podati na pot. Da bi prišli k drugemu, moramo stati na lastnih nogah. In iti moramo preko gora, preko hribov ovir in predsodkov, da bi drugega videli takšnega, kakršen je. Nenazadnje se v tem prazničnem dnevu mnogi podajo na romanje, četudi v oddaljen ali samoten kraj, da bi se srečali z Marijo, z drugimi romarji, s samim seboj …
Elizabeta blagruje Marijo ta pa odgovarja s hvalnico, ki jo Luka oblikuje tako, da lahko postane tudi naša pesem. Vsakdo si lahko poje to čudovito pesem in s tem slavi Boga, ki se je ozrl tudi na njegovo nepomembnost in mu storil velike reči. V tej pesmi prihaja do izraza, da Bog zavrača vsa naša merila in prav to, kar je v nas nizko, povišuje in lačno nasičuje. Marijo je povzdignil v nebo, da na nas razdaja svoj materinski blagoslov in daje polnost upanja, da bomo tudi mi nekoč povzdignjeni v nebeško veselje. Nenazadnje je to tudi cilj našega življenjskega romanja – najvišja točka našega »pohoda«. (po: A. Grün, Jezus – podoba človeka (Lukov evangelij))

MAŠNI NAMENI

NED—9.8.
19. ned. med letom
Terezija B. od Križa (Edit Stein), mučenka, sozavetnica Evrope
7.00 češčenje
7.30 za vse župljane – žive in rajne
10.00 za +Borisa Turnška -oblet.
Sv. krst

PON. – 10.8.
Lovrenc, diakon, muč.
19.00 za +Terezijo (50.) oblet. in ostale Brišnikove

TOR—11.8.
Klara (Jasna), devica, redovna ustanoviteljica
19.00 za +starše Ducman in sorodnike

SRE—12.8.
Ivana Šantalska, vdova, redovnica
19.00 za +Mežnarjeve

ČET—13.8.
Radegunda, kraljica, redovnica
17.00 za +Vero – oblet. In Fridota Kolar
19.00 za duhovne poklice

PET—14.8.
Maksimilijan Kolbe, duhovnik, mučenec
19.00 za +Antona Turka – oblet.

SOB—15.8.  d. p. d.
MARIJINO VNEBOVZETJE – Veliki šmaren
7.30 za vse župljane – žive in rajne
10.00 za sorodnike Boldin, Brinovec, Rančigaj

NED—16.8.
20. ned. med letom
Rok, romar, spokornik
7.00 češčenje
7.30 za vse župljane – žive in rajne
10.00 za +Leopolda in Frančiško Grah

V tem tednu:
Počitniško srečanje otrok bo v sredo ob 17.00 uri v Domu srečanj, na dvorišču, lahko tudi na igrišču. Lepo vabljeni.

Bralci – v nedeljo.: I. Tilen Natek, Jure Vasle II. Saša Podbregar, Eva Skok
Dežurni ministrant(ka): Špela Pajer, Katarina Mžina
Urejanje in krašenje župnijske cerkve: Trnava

Peš romanje v Petrovče bo v soboto, 15.8., odhod z Gomilskega ob 5.00 uri. Vabljeni!