BESEDA ŽIVEGA BOGA
In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice. Janez je o njej pričeval in klical: »Ta je bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.« (Jn 1,14–15)
BESEDA O BESEDI
NJEGOVI GA NISO SPREJELI Jn 511–18
Kdo ne pozna bolečine staršev, ko se otroci zanje ne zmenijo več? Komu je danes tuja bolečina mladostnikov, ki ne doživijo ljubezni in razumevanja staršev? Kdo od nas ni doživel zavrnitve od človeka, od katerega jo je najmanj pričakoval? Verjetno je ena izmed najbridkejših človeških izkušenj prav doživetje zavrnitve, še zlasti zavrnitev ljudi, ki smo jim hoteli dobro ali smo jim kaj dobrega tudi storili.
Uvod v Janezov evangelij, ki opisuje »spust« Kristusa, Božjega Sina, opiše tudi zavrnitev Kristusa, Božje Besede: »V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,11). »Svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal« (Jn 1,10). Kristus, ki biva v Božji luči, se »spusti« na svet, občuti grenkobo zavrnitve. Vendar je njegova odločitev nepovratna. Ljudem se približa, stopi mednje in postane eden izmed njih: »Beseda se je naselila med nami.« Človeštvo se zapira v svojo sebičnost in napuh, ki mu preprečujeta stik z Besedo, Kristus pa še danes hodi po cestah našega sveta, trka na vrata našega srca, tudi v zavesti, da ga mi lahko zavrnemo: »Stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu« (Raz 3,20). Kristus se je ponižal in se iz bivanja v luči spustil v svet teme in greha. Poleg njegovega spusta pa obstaja še »spust« njegovega učenca – kristjana, Božjega posinovljenca.
Ob božiču mi je starejša vdova pripovedovala, kako je skrbela za otroke, se zanje žrtvovala, a se je sedaj nihče od njih ne spomni. Niti za praznike. Njena ljubezen doživlja zavrnitev. »Izredno težko mi je zaradi tega, zlasti za praznike, a obenem prav ob praznikih čutim, kako mi je Bog blizu. To me drži pokonci,« je še dodala. Vedno sem občudoval ljudi, ki so zmogli v veri sprejeti razočaranja, življenjske udarce ter zavrnitve, in nikoli nisem razumel, kako morejo nekateri reči, da so verni, pa niso pripravljeni storiti prvega koraka in zaradi Kristusa sprejeti kake zahtevne naloge. Tisti, ki v svoje življenje sprejme Kristusa in doživi njegovo ljubezen, bo v njem dobival moč, da bo tudi v trenutkih razočaranja in zavrnitve zmogel naprej. (po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)
Druga nedelja po božiču – leto C
Jezus se pokaže kot oseba, ki je tako izvirna, da nima primerjave v celotni zgodovini, zato tudi ni nič nenavadnega, da smo zgodovino pričeli na novo šteti prav ob njegovem rojstvu. Krščanski pogled na čas se zato razlikuje od vsakega drugega. Pri njem »ne gre preprosto za zgodovinsko prepričanje, ampak za teološki kriterij: prihod Kristusa je središče zgodovine, kajti samo on ji daje njen pomen in njeno odrešenjsko vrednost. Vsi dogodki zgodovine, predhodni ali tisti, ki sledijo, se nanašajo na Kristusa in se vrednotijo v luči osebe in delovanja njega, ki vključi v zgodovino svojo milost. Čas postane tako pogoj odrešenjske možnosti. (po: M. Turnšek, Najdragocenejše)
Jezus je beseda, ki jo je treba razglašati. Jezus je resnica, ki jo je treba povedati.
Jezus je življenje, ki ga je treba živeti. Jezus je ljubezen, ki jo je treba ljubiti.
Jezus je veselje, ki ga je treba deliti z drugimi.…
Zame je Jezus moje vse nad vsem.
(po: Mati Terezija, Bog ljubi danes po nas)
Prizadevanje za odpuščanje
Ljubezen in zvestoba se lahko znajdeta sredi viharja. So dnevi, v katerih drug drugega nosita na rokah, navdušeno in brezskrbno. Prišli pa bodo dnevi, ko bo treba drug drugega prenašati, in dnevi, ko ne gre več, ko ne gre nič več. Zaradi neumnih napak se nekaj krha. Nastanejo razpoke in po njih pride v vajino srce in v vajin dom noč. – Takrat bi nekaj rada, a vendar ne moreta, ker vaju hromita nemoč in bolečina. Rada bi kaj rekla, a beseda ne gre iz ust. Rada bi stegnila roko, a ta zaledeni. Rada bi se objela, toda ostaneta okamenela kot kip. Rada bi odpustila, pa vendar rečeta: »Zakaj si to storil?« V takih dneh obstaja le ena rešitev: potrpežljivost, veliko potrpežljivosti in prizadevanje za spravo. Sopotnik počne reči, ki so zate nepojmljive, in rečeš: »Kako je kaj takega mogoče?« Potem se moraš boriti za svojo ljubezen. Počutiš se negotovo in vate se priplazi strah. Nato moraš nekaj časa »bdeti v temi«, ne da bi videl, ne da bi razumel … Potem se zaveš, da je drugi »svet zase«, ki ti bo v svojem najglobljem jedru ostal vedno tuj. In potem se odpravi iskat odpuščanje.
Če ne moreš odpustiti, takoj nastane zid. In zid je začetek zapora. (po: Phil Bosmans)
Naslovljeno na vas
6. januar: RAZGLAŠENJE GOSPODOVO – Sveti Trije kralji
Kaj je vera? Najnežnejša, a tudi najtrdnejša vez, ki povezuje nebesa in zemljo, drži skupaj države in družine. Brez vere se zruši celotna človeška družba, en narod uniči drugega, en človek drugega. Zato so angeli ob zibelki naše svete vere peli: »Slava Bogu. Mir ljudem.« To je vsa vsebina krščanske vere.
Tako častitljivi, kot se nam kažejo modri z Jutrovega, tako gnusni so nam hladni, ravnodušni meščani Jeruzalema, ki se za Jezusa sploh ne brigajo; niso mignili, bili so le prestrašeni, ko so slišali, da se je dolgo napovedani, goreče pričakovani Odrešenik sveta rodil. Njih zadenejo strašne Gospodove besede: »Prišli bodo z vzhoda in zahoda, otroci kraljestva pa bodo pahnjeni ven.« Prav ta sodba pa čaka tudi vse hladne, mlačne kristjane, ki so njim enaki. S tem ko se za vero sploh ne brigajo in jim je vsaka religija enako dobra, enako slaba. To stanje, ki ga moderno imenujemo indiferentnost, je globoko zakoreninjena ravnodušnost v verskih rečeh, duhovna kuga, ki ubije na tisoče žrtev, strup, ki se širi med vsemi kategorijami ljudi in ustvarja vsesplošno moralno hiranje. Noč, v kateri boljši ljudje spijo, slabi pa svobodno širijo zlo, vsesplošna duhovna vodenica, ki ji sledi gotova duhovna smrt, tako za posamezne ljudi kot tudi za cele družine in narode. In prav o tej ravnodušnosti govori Kristus v skrivnem razodetju: »Ko bi bil vsaj mrzel ali topel, ker pa si mlačen, te bom izpljunil.« (po: b. A. M. Slomšek Prazniki)
Napoved: Srečanje kolednikov -mladih in otrok, ki so sodelovali v letošnji Trikraljevski akciji bo za celjsko škofijo v soboto, 9. januarja od 9. – 14. ure v župniji Celje – AM Slomšek. Vsi, ki boste šli, se prijavite župniku.
Romanje župnijskih sodelavcev (članov ŽPS, cerkvenih ključarjev, cerkvenih pevcev, bogoslužnih bralcev, krasilcev, sodelavcev Karitas, … bo v soboto, 16. januarja 2016 (odhod dopoldne) v Ljubljano.)
Duhovne vaje za birmance: Marijin dom na Bledu, od 29 do 31. januarja 2016.
MAŠNI NAMENI
NED—3.1
2. nedelja po božiču
Genovefa, devica
7.00 češčenje
7.30 za vse župljane – žive in rajne
10.00 za +Franca Šram (v Šentrupertu)
PON. – 4.1.
Angela, redovnica
17.00 v dober namen
TOR—5.1.
Emilijana (Milena)
17.00 za pokojno (J.)
Blagoslov vode
SRE—6.1.
GOSPODOVO RAGLAŠENJE – Sv. Trije kralji
7.30 za +luč vere nevernim
17.00 za +Antona Jelena
ČET—7.1.
Rajmund, duhovnik
15.30 za +Binija, Marijo, Albina Stepišnik (v Šentrupertu)
17.00 za duhovne poklice
PET – 8.1.
Severin Noriški, opat
17.00 za +Marijo Podbregar
SOB—9.1.
Pij X., papež
17.00 za +dušno in telesno zdravje
NED—10.1.
JEZUSOV KRST
Genovefa, devica
7.00 češčenje
7.30 za vse župljane – žive in rajne
10.00 za +družino Ocvirk
Za ogrevanje /prej stolnina – po mašah
V tem tednu:
V tem tednu bomo začeli verska srečanja za odrasle, ki bodo v Domu srečanj v zimskem času do sredine marca vsako sredo (razen 21.1. in 18.2., ker bo v teh dveh tednih seja ŽPS), ob 19.00 uri.
Za začetek (»za zagrevanje«) bo na praznik v sredo, 6.1. izjemoma kar kmalu po večerni sv. maši ob 18.00 uri svetopisemski film. Vsi lepo vabljeni!
(naslednjo sredo, 13.1. pa bo gost-voditelj srečanja stalni diakon g. Stanko Čeplak s temo: Poslanstvo stalnega diakona.)
Bralci v ned.: I. Majda Jelen, Matjaž Rožič II. Saša Podbregar, Barbara Trogar
Dežurni ministrant(ka): Jan Juhart, Luka Rožič Plazovnik
Urejanje župnijske cerkve: Grajska vas