BESEDA ŽIVEGA BOGA

Preljubi, poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče, da se imenujemo in smo Božji otroci. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker njega ni spoznal. Preljubi! Zdaj smo Božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo njemu podobni, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je. (1 Jn 3, 1—3)

BESEDA O BESEDI

Smrt

Sveti Frančišek Asiški jo imenuje sestra, Prešeren ji v Sonetih nesreče kliče: prijazna smrt, predolgo se ne mudi (pa ni bil nič kaj preveč svet), ljudje pa bežijo pred njo, kot da bi ne vedeli, da ji ni moč ubežati. Zato pa skušajo pregnati sleherno misel in spomin nanjo. Samo poglejte, kako počasi izginjajo pokopališča okoli cerkva. Stoletja so naši predniki počivali tako rekoč sredi naselij, v neprekinjenem stiku in pogovoru z živimi, zdaj pa so jih slednji (ki jim pravzaprav le še pogojno lahko rečemo živi) odrinili na obrobja mest, skupaj s skladišči in trgovskimi centri. Namesto da bi naši otroci sprejeli, ali še bolje povedano, dojeli smrt kot del življenjskega ciklusa, se s smrtjo srečujejo šele, ko jim pogine hrček ali zlata ribica. In že ob tem nam stroka skoraj priporoča psihoterapevta.

Smrt nastopa le še v vicih, filmih in reklamah. Ljudje, ki našo vero označujejo za praznoverje, bodo prav v teh dneh izvotlili buče, jih osvetlili in praznovali … Kaj že? Noč čarovnic! Vse le zato, da bi prikrili in utišali lastno izvotljenost in temo. Še praznik vseh svetih so nam, hvala Bogu neuspešno, skušali prebarvati v dan mrtvih! Človek bi rad večno živel in zato skuša na vse načine uničiti ali vsaj pretentati smrt, vendar pa le tisti, ki sprejme, razume in vzljubi smrt, doseže večno življenje.

Morda se bo kdo čudil, da pišem o ljudeh, kot da sam nisem človek. Vendar vse bolj spoznavam, da verujoči nismo od tega sveta, kakor piše evangelist Janez, da smo svojevrstni »vesoljci«, ali kot pravi Slomšek: »V nebesih sem doma, od tega ne sveta …«!

In še: da mi ne bo kdo zameril, ker sem ljubega Prešerna označil za »nesvetega«, saj trdno verjamem, da je že »med svetimi«. Sem pa prav v teh dneh spoznal, da nebesa ne zahtevajo popolnosti, temveč le vero in dobroto.

Po: G. Čušin, Na tretji strani

 POPOLNI ODPUSTEK ZA RAJNE V NOVEMBRU

Cerkev naklanja v prvih osmih dneh novembra popolni odpustek za vsak obisk pokopališča in molitev za rajne.

Prav tako ga je mogoče prejeti v vseh cerkvah in javnih kapelah 1. in 2. novembra ter na prejšnjo ali na naslednjo nedeljo, če smo bili pri spovedi in obhajilu ter molimo po namenu svetega očeta. (Po namenu svetega očeta izmolite Oče naš, Zdravo Marijo, Slavo. Vendar morate pred molitvijo izreči: “Po namenu svetega očeta.”)

Odpustek lahko namenimo rajnim, ki so še v stanju očiščevanja v vicah in jim lahko pomagajo tisti, ki so že pri Bogu in mi, ki še romamo po zemlji s svojimi molitvami, darovanimi mašami, dobrimi deli in odpustki. Sami sebi namreč ne morejo več pomagati.

MOLITVENI SPOMINI ZA RAJNE pri nas

Večina okoliških župnij ohranja že večstoletno tradicijo tako imenovanih molitvenih spominov za rajne ob dnevu spomina na vse rajne. To bomo poskusili obuditi tudi pri nas.

Drugega novembra cerkev obhaja molitveni spomin za vse tiste naše pokojne sorodnike, ki še niso v nebesih in so potrebni še očiščevanja v vicah. Temu dnevu rečemo tudi »vernih duš dan«.

Že v stari zavezi, torej že kakšnih 2500 let nazaj je znano, da so Judje za duše pokojnih darovali duhovnikom za daritve v templju: »Napravil je nabirko od moža do moža in poslal v Jeruzalem približno dva tisoč srebrnih drahem, da bi se opravila daritev za greh. V tem je ravnal zelo lepo in plemenito, saj je mislil na vstajenje.« (2 Mkb 12,43)

V Cerkvi pa se je tradicija molitev za rajne posebej razvila pred kakšnimi 1000 leti. Ljudje so duhovnike prosili, da za njihove pokojne sorodnike molijo ali darujejo svete maše, v zahvalo pa so jim dali dar za njihovo vzdrževanje. Hkrati pa je to bila njihova materialna žrtev, s katero so pokazali ljubezen do svojih dragih. Tako še danes duhovniki sprejemamo darove za maše, ki jih opravimo po namenih vernikov, posebej za njihove pokojne.

Poleg svetih maš pa se je na vernih duš dan, oziroma na predvečer tega dneva, ko molimo za vse pokojne, razvila tradicija, da se zanje daruje tako imenovani »molitveni spomin«. To pomeni, da imajo verniki priložnost, da duhovnika prosijo, naj za njihove rajne moli in jih ob tem tudi javno imenuje. V ta namen lahko prinesejo tudi skromen dar. Na različnih župnijah ima ta molitev različne oblike, glede na domačo tradicijo. Običajno se ti rajni imenujejo (»preberejo«) ob molitvah na pokopališču ali pred tem v cerkvi, ponekod pa se imenujejo tudi med večernim rožnim vencev v domači župnijski cerkvi.

Na Gomilskem (in v Šentrupertu) bomo letos naredili tako, da bomo tiste rajne, za katere boste prosili, imenovali in zanje molili takoj po popoldanski sveti maši, preden bomo odšli na pokopališče. Če se bo navada izkazala za dobro, jo bomo ohranili. Na vernih duš dan (2. novembra) pa bo duhovnik tudi večerno mašo (17.30) na Gomilskem daroval za vse te pokojne iz molitvenih spominov. Tam jih bo še enkrat vse imenoval.

Kako torej do tega, da poimenoma molimo tudi za vaše pokojne?

V cerkvi bodo od danes naprej (nedelja, 27. 10.) kuverte, ki si jih vzamete domov in na list napišete vaše pokojne, za katere želite, da se jih pri molitvi v cerkvi imenuje. Izpolnjeno vrnete duhovniku najkasneje do popoldanske maše 1.11. Če želite, lahko ob tem tudi kaj darujete.

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Elza Vasle, Nejc Lončar

                                 pri 2. sv. maši: Tea Pogorevc, Ana Šram

Za praznik vseh svetih in vernih duš prosimo bralce, da ste na voljo!

Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Gomilsko II.

Dežurni ministranti: Matic in Matevž Basle

Ob stranskem oltarju so na voljo nagrobne sveče Karitas. Prosimo za dar 1,5€. Od tega gre približno polovica vsote za namene župnijske Karitas Gomilsko in škofijske Karitas Celje. Hvala lepa za vaš dar!

Ta teden so šolske počitnice, zato tudi ni verouka. Vabljeni k sv. mašam!