Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46–47.51–52)

 

 

NE POTREBUJEŠ VEDNO OČI – POMEMBNO JE SRCE Mr 10,46–52

 

Jezus je deloval v Palestini – koliko dežel je, kamor njegova noga ni nikoli stopila. Potoval je skozi Jeriho – a koliko je krajev, skozi katere ni nikoli potoval. Ozdravil je slepega Bartimaja – vendar koliko slepih ni ozdravil.

Je torej Jezus prišel na svet le za nekaj časa, zaradi nekaterih krajev in za zgolj peščico ljudi? So vsi drugi kraji za njegov obisk prikrajšani? Je vsem drugim ljudem pomoč in odrešenje nedostopno?

Jezus je prišel na zemljo za vse ljudi! Moč njegovega odrešenja je sposobna doseči vsakega človeka. »Saj premore ena sam kapljica zemljo vso oprati grehov madeža,« pravi o odrešilni moči Jezusove krvi cerkvena pesem. Kaj premore šele vsa prelita kri in vse prestano trpljenje! 

Ni pa dopolnjeno z naše strani. Ker smo postavljeni v različne čase, se za nas odrešenje uresničuje v času, v katerem živimo. Ker smo postavljeni v različne kraje, se za nas uresničuje odrešenje v kraju, kjer bivamo. Ker smo svobodni, se odrešenje za vsakogar od nas uresničuje toliko, kolikor je zanj kdo sprejemljiv. Vsakdo ima svojo Jeriho. Če se hoče z Jezusom srečati, mora imeti uho, ki sliši njegove korake, oko, ki Jezusa prepozna, in srce, ki je zanj dovzetno. Vstati mora in priti k njemu, mu priznati svojo slepoto in ga prositi za ozdravljenje. 

Kaj pa je s tistimi kraji, za katere se zdi, da Jezus skoznje ne potuje? Kaj s tistimi ljudmi, katerih ušesa njegovega koraka ne zaznajo, katerih oči ga ne prepoznajo, katerih srce do njega ničesar ne čuti? Kaj z onimi, o katerih iz njihovega vedenja domnevamo, da se svoje slepote bodisi ne zavedajo ali pa je ne priznajo? 

Ne vemo. Vemo pa za besede, ki jih je Jezus izrekel ob neki podobni priložnosti, ko je razlagal, kako težko je bogatinu priti v nebeško kraljestvo. Eden od apostolov ga je vprašal: »Ali se je tedaj sploh mogoče zveličati?« A Jezus nam zagotavlja: »Pri Bogu je vse mogoče!« (po: Beseda da Besedo)

 

---

30. nedelja med letom – žegnanjska nedelja 

 

Kadar zbolimo, se počutimo kot slepi berač Bartimaj. Glasno kriči za Jezusom: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Vsi želimo, da bi nam nekdo pomagal v naši bolezni. Želimo se znebiti bolečin, želimo se znebiti bolezni. Hočemo spet biti takšni, kakršni smo bili pred boleznijo. 

Jezus je slišal stisko slepega in je dovolil, da pride k njemu. Bartimaj je odvrgel svoj plašč in tekel k njemu. Lahko bi rekli: Odvrgel je svojo masko. Odvrgel je svojo vlogo bolnika in berača. Sedaj se iz obličja v obličje sreča z Jezusom. Ob tem se ne more več skrivati za zunanjimi vlogami. In Jezus ga vpraša: »Kaj hočeš, da ti storim?« Ve, da bi vsak bolnik tako ali drugače rad ozdravel, toda natančno vpraša: »Kaj pravzaprav hočeš?«

Ko Jezus nam v naši bolezni postavi to vprašanje, se je vredno najprej ustaviti in dobro premisliti: Da, kaj v resnici želim? Ali želim le to, da izgine bolečina? Ali je moja bolezen povabilo, da prodrem do nečesa bolj bistvenega? Kaj naj mi Jezus stori? Ali naj odvzame mojo telesno bolezen ali naj preobrazi mene kot človeka? Naj me popelje k mojemu pravemu sebstvu? Naj mi pokaže, kako moram živeti, kaj je sploh bistveno? Kaj mi hoče Jezus pokazati s pomočjo moje bolezni? Ali v moji bolezni že tiči sporočilo, ki naj bi mu sledil? Nato naj bi Jezusu povedal, kaj sem spoznal v svoji bolezni, kaj naj bi se spremenilo v mojem življenju.

Bartimaj nas vabi, da skupaj z njim z očmi vere gledamo na Jezusovo usodo, v njegovem pasijonu in njegovem križu. Tako bomo tudi mi v tem križanem Jezusu že gledali nebesa. Takrat bomo spoznali, da se je v tej Jezusovi smrti dopolnila Božja ljubezen in da zmore ta ljubezen spremeniti tudi vse, kar prekriža naše življenje. (po: A. Grün, Kaj nam omogoča živeti)

 

 

Vsaka posvečena cerkev, župnijska in podružnična, slovesno praznuje obletnico posvetitve. Obhaja pravo obletnico posvetitve na sam dan posvetitve oziroma na nedeljo prej ali pozneje, če je to ena izmed navadnih nedelj. Obletnico posvetitve cerkve sicer obhajajo na najbližji dan, ki ni praznik ali slovesni praznik.

V tistih cerkvah, pri katerih obletnice posvetitve (več) ne poznajo—to velja za vse štiri naše cerkve, obhajajo obletnico posvetitve v nedeljo pred praznikom vseh svetih, torej na žegnanjsko nedeljo.

 

 

 

Bog povrni vsem, ki sodelujete pri ohranjanju in obnavljanju naših štirih cerkva – štirih biserov. Posebno vsem osmim cerkvenim ključarjem in članom gospodarskega sveta naše župnije, vsem, ki skrbite za urejenost in okrasitev naših svetišč, vsem, ki darujete za vzdrževanje naših cerkva, pa tudi vsem, ki prihajate v te posvečene prostore in sodelujete pri bogoslužju, da so naše cerkve to, kar naj bi bile – hiše molitve! 

 

 

Za verne je grob njiva počitka – prostor, ki ga cenimo iz spoštovanja do števila tam zbranih molčečih. A pogled se vernemu zemljanu, ko prižiga svečo svojemu prijatelju, dviga v rajske višave, kjer dobivajo duše umrlih novo podobo. Kjer se očiščujejo in so prišteti nebeškemu zboru pravičnih. Kjer se Jezusovi prijatelji ločujejo od tistih, ki so, še živi, živeli za greh in so zdaj nesrečni dediči doline smrti. Tam, v nevidnih višavah, je misel vernika, ko na vse svete obiskuje grobove. Kako naj jim koristi, se sprašuje v svojem srcu. Roža, ki jo prinaša na grob, bo ovenela – sveča, ki ožarja cvetje, bo čez čas ugasnila. Ostane le molitev, prošnja, naj se Bog usmili tistih, ki so že odšli. Skozi vse leto – in ne le tistega dne – naj bi zato izročali mrtve Odrešeniku. (P. Millonig) 

 

Več kot cvetje in luči na grobovih pomenijo našim rajnim naše molitve, darovane sv. maše, namenitev odpustkov (prejmemo jih, če pristopimo k sv. spovedi in obhajilu, obiščemo cerkev ali pokopališče in molimo).

Priložnost za spoved je vsak dan vsaj pol ure pred sv. mašo. Na sam praznik pa bo zjutraj spovedovanje tudi med sv. mašo.

 

Na praznik bo pri vseh sv. mašah vaš dar namenjen za sv. maše za rajne in za potrebe župnije. Vnaprej: Bog povrni! 

 

Nagrobne sveče predstavljajo za okolje veliko obremenitev, zato bodimo zmerni. So pa v cerkvi-v Marijini kapeli za nabavit sveče Slovenske karitas, tudi simbolne lesene, ki se ne prižigajo bo pa plamen vaše dobrote zasvetil pomoči potrebnim, ki ga tudi lahko kot dobro delo namenite v blagor pokojnim.

 

Obvestilo: 1. nov. bo ob 8.15 uri pri spomeniku pri šoli na Gomilskem komemoracija. 

 

---

MAŠNI NAMENI

 

NED. – 27.10. 

7.00 češčenje

7.30 za vse župljane – žive in rajne 

10.00 za +Ivana Rajevca, vse Grabnarjeve

 

Simon in Juda Tadej, apostola  

17.00 za +Alfonza Tekavca –oblet.

 

TOR. – 29.10. 

17.00 za +Marijo Grah

Slavljenje – Bog je Ljubezen 

 

SRE. – 30.10. 

Marcel, mučenec  

17.00 za +Slavkota Begovića 

 

ČET. – 31.10. 

17.00 za +Elizabeto Brišnik

 

PET. – 1.11. prvi petek

Vigor, škof  

7.30 za +Viktorja in vse Vovkove

14.00 za vse župljane – žive in rajne 

16.00 za +Šramove in Franca Dolinška (v Šentrupertu)

po popoldanskih mašah molitve za rajne na obeh pokopališčih

18.00 rožni venec za rajne v župnijski cerkvi

 

SOB. – 2.11. prva sob.

7.30 po papeževem namenu

16.00 za vse verne rajne (v Šentrupertu)

17.00 za +Majdo Tekavc–30. dan

 

NED. – 3.11. zahvalna

7.00 češčenje

7.30 za vse župljane – žive in rajne 

10.00 za žive in rajne dobrotnike

 

V tem tednu: bo vse v znamenju velikega Praznika vseh svetih; bodo pa tudi četrtek pred prvim petkom, prvi petek, prva sobota.

 

V torek, 29. 10., bo v Domu srečanj počitniško varstvo otrok z animatorji.

 

Obiski bolnikov za prvi petek bodo zaradi praznikov dan prej –v četrtek. 

 

Svetopisemska skupina se sestane ta ponedeljek ob 17.45 uri. Vabljeni! 

 

Dežurni ministranti: v počitnicah po en dan, za praznike VSI.

Bralci: Na praznik: VSI, v nedeljo: I. Simon Brdnik, Magda Šalamon; II. v Šentrupertu: Matic Basle, Tea Pogorevc 

Urejanje in krašenje cerkve: Zakl