V naši župniji se je na ravni Celjske škofije 10. marca 2013 odvijala spominska slovesnost v čast dvema našima rojakoma, duhovnikoma, Izidorju Završniku in Janezu Rančigaju. Izidor Završnik, rojen 4. aprila 1917, je umrl prav na dan slovesnosti, leta 1943, ko se je odločil za nadomestno smrt. Janez Rančigaj, rojen 12. avgusta 1893, pa je umrl 17. oktobra 1942 na območju ustaškega taborišča Jesenovac (Gradina), ko je po kruti usmrtitvi bil vržen v Savo. Celo Nemci so to ustaško taborišče primerjali samo še z Dantejevim »Peklom«.
Več o življenju naših dveh mučencev, izvoru pobude in o namenu zbiranja podatkov o vseh krščanskih mučencih, si lahko preberete v knjigah Krvave zvezde »Starega piskra« in v Usodnem primežu ideologij, avtorja Jožeta Kužnika ter v knjigi Palme mučeništva, avtorja Antona Pusta.
Spominska slovesnost se je pričela s kulturnim programom, ki ga je g. škof poimenoval akademija, v katerem se je skozi vezni tekst dalo prepoznati življenjsko usodo duhovnika Izidorja Završnika, slovenskega Maksimilijana Kolbeja. Prozo je dopolnjevala poezija pesnikov Srečka Kosovela in Simona Gregorčiča, vse skupaj pa so nadgradili odlomki evangelijev, žalostink in psalmov. Izvajali so ga Magda Šalamon, Tilen Hadolin, Barbara Trogar, Ana Šlander, Samo Šlander, Lea Drev in Ana Šram. Za pete pesmi je poskrbel domači sekstet. Sledil je Križev pot za žrtve pobojev, katerega avtor in vodja je bil msgr. Jože Kužnik. Njegovo sporočilo je bila osupljivo, saj je bilo takoj prepoznati podobnosti mučenja, trpljenja in smrti obeh naših rojakov z mučenjem, trpljenjem in smrtjo Jezusa Kristusa, ki jim je sledilo njegovo vstajenje. Tudi padci pod križem so prisotni. Le Veronike s potnim prtom, da bi obrisala bleda lica obeh in Simona iz Cirene, ki bi pomagal nositi njun križ, ni bilo na pomoč našima Izidorju in Janezu. Ali je to v Izidorjevem primeru bil Franc Žvan, v katerega življenje je s svojo izbiro vstopil Izidor? Kdo bi to vedel? Morda samo Izidor, Franc in duhovnik Maks Ledinek, ki mu je podelil zakramentalno odvezo? Slovesno sv. mašo je daroval g. škof Stanislav Lipovšek, katerega homilijo v obliki nagovora, si lahko preberete na http://arhiv.skofija-celje.si/index.php?option=com_content&task=view&id=442&Itemid =119. Berilo sta brala Jan Strožer, ki je podobne starosti, kot je bil ob smrti tudi Izidor in Anka Trogar, sorodnica Janeza Rančigaja. Evangelij je nadvse spoštljivo bral stalni diakon Stanislav Čeplak. Skozi prošnje sta nas vodili Ana Šlander in Barbara Trogar. Pri osrednji slovesnosti so sodelovali tudi gasilci iz vseh treh PGD v župniji (Gomilsko, Grajska vas in Trnava), obogatilo pa jo je petje CMPZ Gomilsko pod vodstvom Vesne Štraus in otroškega dekliškega zborčka pod vodstvom Urške Tekavc. Ljudsko petje značilnih pesmi za postni čas, je prispevalo k sproščenosti in obogatitvi bogoslužja ter omogočalo večje čutenje bližnjega, ki prav tako nosi svoj križ. Sv. maše se je udeležil tudi naš rojak, duhovnik Viki Košec, ki sedaj službuje v župniji Luče, soupravlja pa župnijo Solčavo. On je tisti, ki je prvi imel novo mašo (leta 2007) po Izidorjevi, ki je bila 12. maja 1941 in je zaradi razmer, za razliko od Vikijeve, bila skromna, brez vseh slovesnosti. Povabilu se je poleg številnih duhovnikov odzval tudi duhovnik Janez Šket, župnik v Grosupljem, ki je odraščal v naši župniji.
Po slovesnosti je bilo s strani cele župnije in Društva kmečkih žena Trnava – Gomilsko dobro poskrbljeno za kakšen grižljaj in požirek pred cerkvijo in v Domu srečanj, kjer si je bilo mogoče ogledati razstavo s slikami obeh duhovnikov in njunih ožjih družin, knjigami in članki, v katerih sta omenjena ter osebnimi predmeti duhovnika Janeza Rančigaja.
Obletnice, ki imajo izvor v težkih časih vojne, vzbujajo različna razmišljanja predvsem pri domačinih. Ob bolj poglobljenem razmisleku in modrem odločanju smo ugotovili, da nimamo pravice soditi o tako težkih trenutkih za vse takrat vpletene. Slovesnost in zavzete priprave na njo so župnijo povezale. Prepričali smo se lahko, da so posamezni deli krajevne Cerkve (župnije) morda bolj živi kot vesoljna. To, predvsem pa izvolitev novega papeža, ki prav gotovo ni po naključju prevzel imena Frančišek, vzbuja upanje za katoliško Cerkev. Skromni in ponižni sv. Frančišek je namreč v cerkvici sv. Damijana slišal besede: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!« Sodobnemu Frančišku prav gotovo ne bo potrebno začeti popravljati pri temeljih. “Obnovitvena” dela so potrebna na drugih delih stavbe. Tudi to je dodatno upanje za vesoljno Cerkev kot celoto, če bo “mojstru” dovoljeno pristopiti k delu.
Marija Rančigaj