Z velikim veseljem smo se v naši župniji odzvali povabilu ge. Damijane Lukman iz župnije Tabor, da na praznik Marijinega vnebovzetja peš poromamo k Materi Božji v Petrovče. Uspešno peš romanje na Brezje nam je bilo merilo, da bi prav gotovo zmogli tudi to pot. Ne nazadnje je prav, da v domači škofiji poromamo k božji materi Mariji in se ji poklonimo v njeni cerkvi, ki je od leta 1985 bazilika, sicer pa znana romarska pot in osrednje Marijino svetišče Celjske škofije.
Dogovorjeno zbirno mesto je bilo pri brvi na Rezani, ob 5. 30 uri. Ni trajalo dolgo, ko smo v daljavi že lahko slišali dobro razpoložene romarje iz župnij Vransko in Tabor, ki so se nam približevali. Sledil je prisrčen pozdrav, pa tudi objem ni manjkal. Vse je navduševal napis na brvi: SREČNO ROMARJI! Zelo lepa gesta nekoga, ki je vabljen, da se nam naslednjič pridruži. Vmesni cilj je bil postanek v Preboldu, z namenom prejema blagoslova s strani g. župnika Ratajca, kar smo združili s pesmijo in molitvijo pred križem. Nastala je čudovita skupinska fotografija zadovoljnih in z jutranjo zarjo obsijanih romarjev. Vseh skupaj nas je bilo štiriintrideset, trije iz župnije Vransko, devetnajst iz župnije Tabor, deset iz naše župnije in dve romarki iz preboldske župnije. G. župnik je znal poskrbeti, da je bil naš korak še lažji.
Dobro razpoloženi smo nadaljevali pot skozi Sv. Lovrenc. Ni nam bilo potrebno hiteti, saj smo imeli še dovolj časa do 10. ure, ko smo se imeli namen udeležiti sv. maše. Na poti smo bili sproščeni in med posameznimi skupinami je stekel prijeten pogovor. Pot nas je vodila po čudoviti in senčni poti, katero bi bilo zelo lepo, če jo ob kakšni priložnosti tudi vi preizkusite, v kolikor je še niste. Peš ali na kolesu. Tako kot mnogi. Ob Savinji in pri mostu v Šeščah se nam je nepričakovano pridružilo še šest romarjev iz šempetrske župnije. Tako nas je bilo skupaj štirideset, iz kar petih župnij. Tudi nekaj mladih je bilo med nami, najmlajši iz Tabora je štel le deset let. Dobro razpoloženi smo postali in zapeli Marijino pesem. Med hojo in prijetnim klepetom je mimogrede minil čas in v daljavi smo že ugledali zvon petrovške bazilike. Misli na dom in domače so se počasi umaknile v ozadje. Na poti nismo imeli nobenih težav in tako smo vsi zadovoljni prišli na cilj. Tudi tu smo se srečevali z znanci in klepetali. Sv. maša, ki jo je vodil celjski škof, dr. Lipovšek, je potekala v sproščenem vzdušju. Na začetku je vse peš romarje še posebej pozdravil in omenil župnije, iz katerih prihajajo. Tako se je morda še pri kom porodila ideja, da se naslednje leto ne pripelje, ampak pripešači v Petrovče. Na škofovo povabilo je en romar iz naše skupine tudi ministriral. Pridiga je bila primerna prazniku in prava učna ura tudi iz zgodovinskega vidika, saj je g. škof na hitro preletel tisti del cerkvene zgodovine, ki je vplivala na življenje ljudi na slovenskem ozemlju. Tudi misli na bližnje so tako spet stopile v ospredje.
Kot veleva stara romarska navada, so se tudi tokrat pred in po sv. maši napolnila bližnja gostišča, videti je bilo moč tudi stojnice. Gneča okrog cerkve je dajala pravo vzdušje. Kljub vsemu pa smo lahko videli, da je nekaj naših župljanov poromalo v Petrovče na kolesih. Tudi dobra zamisel.
Poti nazaj zaradi drugih družinskih obveznosti nismo vsi opravili peš. Naše tri župljanke so poskrbele, da se je vendarle sklenila na ta način. Kljub vsemu smo dosegli veliko zadovoljstvo in poskrbeli za večji mir in toplino v svojih srcih. Prav gotovo se potem porazdeli na ostale družinske člane, ki se niso mogli pridružiti. Dotaknili smo se dobrote in ljubezni do bližnjega in s tem do sebe. Ker ravno peš romanje poskrbi za večji in kakovostnejši odmerek vsega tega upamo, da bo postalo tradicionalno. Seme peš romanj, ki smo ga zasejali, ni pozeblo. Ravno nasprotno, je seme trajnice in bogato je obrodilo. In zato tudi to romanje lahko postane tradicionalno. Kot v tem primeru, ga lahko tudi podarimo.
Sicer pa je datum naslednjega peš romanja v Petrovče že določen. Dobimo se 15. avgusta 2013 ob 5.30 uri pri brvi na Rezani! Vsi ostali pa se priključite, kjer vam je bližje.
Marija Rančigaj
Gomilsko, 12. 09. 2012