Kako hitro je leto naokoli! Že v mesecu marcu smo lanski peš romarji začeli navezovati kontakte in tipati teren kako je z letošnjim projektom. Skoraj nič kontaktov od lani nismo imeli med seboj, če seveda odmislimo prve izmenjave slik. Zelo pa so prijala kakšna SMS sporočila o prijetnih in dobrih željah za praznike, saj smo postali druščina v duhovni in fizični preizkušnji. Ker gre za župnijsko romanje, smo o tem spregovorili tudi na seji ŽPS in tako skupaj z ustnimi in pisnimi oznanili, seznanjali širše župnijsko občestvo. Datum 4. do 6. maj so določili Zabukovčani.
Za razliko od prejšnjega leta, sva se z blagoslovom g. župnika v farni cerkvi in neposrednim vpisom v romarski zvezek, na peš romanje proti Brezjam, odpravili samo dve romarki. Na mostu čez Konjščico na Rezani se nam je pridružil še en naš romar, ki je prišel skupaj s tremi romarji iz Zabukovice. 
Bili smo polni vedrega duha in zelo razpoloženi. Prepustili smo se dogajanju in bili odprti za premagovanje kakršnih koli preizkušenj. Cilj je bil jasen, negotovost prisotna. V Pondorju smo na »avtobus brez sedežev« sprejeli še dve romarki iz Tabora in jo skupaj družno mahnili proti Vranskem. Tam smo že vedrili. In nikamor se nam ni mudilo. Ko se je neurje poleglo, smo odrinili proti Motniku. Po 200 m hoje smo opazili, da Vrančani zalivajo vrtove. Slekli smo dežne plašče, ki smo ji nekateri kupovali še ta dan. Kar kmalu smo se morali sprijazniti, da nam ne bo uspelo v Motniku ujeti šmarnic. Zadovoljiti smo se morali že s tem, da smo vsaj imeli namen. Morda je bilo nadomestilo to, da nas je zelo lepo sprejel g. župnik, Franc Hočevar in nanizal nekaj pripetljajev o svojem študentskem peš romanju iz Ljubljane proti Brezjam. Zelo prisrčno je bilo tudi srečanje z lastnikom kmetije Urh. Že tisti večer smo pod senikom okušali njihove dobrote. Gospodar Roman je s svojim psom na motorju prirejal prave vragolije. Pridružila sta se nam še dva romarja iz Šentilja pri Velenju in eden iz Dobrne. Po prisrčnem pozdravu in izmenjavi nekaj besed, smo si postlali ležišča na seniku. Prepričani, da se bomo letos bolje naspali, smo pomislili na vrsto stvari: na tla si moramo nametati več sena, gospodarja prositi, da ugasne radio, da nas ne bo zbudil ravno takrat, ko bomo najtrdneje spali, se bolj obleči za spanje v spalnih vrečah, … Pa ni bilo treba nametati več sena, saj ga je bilo ogromno, gospodar nam je dal prevleke in ugasnil radio. Kaj pa motniški zvonovi? In mobiteli, ki so imeli nastavljene ure za bujenje? Na to nismo mogli ali smo pozabili vplivati. Ampak kot še tolikokrat kasneje, smo rekli: »To ni navaden pohod, to je romanje!« In kje in v čem je čar? Tudi v tem, da se zbudiš nenaspan, zmoreš pa več! Moški so se vkopali v seno, me pa smo se v drugem delu senika namestile čisto po pravilih. In ena izmed nas reče: »Ali bi nekaj zmolile?« Takoj smo bile vse za to. Začele smo tiho moliti. Kako dobro je delo! In naslednji dan mi reče nek soromar: »Veš, tudi mi smo začeli potiho moliti in smo vam pomagali. Tako blagodejno je bilo.« Me pa smo celo mislile, da smo koga s tem motile in se zdele vsiljive. Toliko lepega samo v nekaj urah! Zakaj? Ker je to romanje in nenavaden pohod.
Zjutraj nas je pod senikom čakal izvrsten zajtrk, ki so nam ga pripravili ljudje s toplim in iskrenim nasmehom. Vroče mleko od tistega jutra z vsemi ostalimi dodatki, ki sodijo zraven. Pa kava! In prihod še petih romarjev iz Vranskega. Sedaj nas je bilo torej šestnajst, še nekdo pa se je iz Polzele prebijal proti kmetiji Grabnar, kjer smo nekateri bili deležni njihove gostoljubnosti. Zborno mesto vseh sedemnajstih je bilo na Kozjaku.
Čez Tuhinjsko dolino nismo mogli iskati veliko bližnjic. Cesta je bila kar prometna. Vse pa je šlo po načrtih. V gostilni Repnik, ob vstopu v Kamnik, smo se okrepčali s kosilom. Za nami je ta dan bilo že kakšnih 25 km, nadaljevanja poti pa nikakor nismo podcenjevali. Vedeli smo, da je ta dan najbolj naporen. Vreme nam je bilo naklonjeno. Uživali smo z drug drugim in s seboj. Vedeli smo, da se ni dobro prevečkrat ustavljati, kar sicer dobro dene, ima pa svojo ceno. Kljub temu, da je senca gozda nad Tunjicami tako lepo vabila, smo vedeli, da se ji ne smemo pustiti premamiti. Ostati je potrebno na nogah in naprej korak za korakom. Včasih si bil na poti tako zamaknjen, da si predhodniku enostavno kar sledil, pa četudi se je moral kdaj umakniti zaradi čisto svojih potreb. Seveda nisi vztrajal do konca. Kljub temu, da skupina ne hodi tako hitro, je skoraj neverjetno kako hitro lahko zaostaneš za kar veliko razdaljo, če imaš opravke s seboj. Že samo, ko si moraš popraviti vezalko, obleči ali sleči. Kar naenkrat te ni. In kako se temu izogniti? Tako, da čim več stvari opraviš kar med hojo. Ker je to romanje in ne navaden pohod, te majhne pozornosti še bolj razveselijo. Ali pa primer uporabe enostavne logike: »Ja, kar veliko kilometrov je še pred nami!«, reče neka romarka. In druga: »Ja, pa če gremo naprej, jih bo z vsakim korakom manj!« Koliko vzpodbude in čudenja smo bili deležni od domačinov! Predstavili smo se, da smo iz Savinjske doline in to je za Gorenjce precej daleč. Naš cilj drugega dne je bil, podobno kot lani, bivši samostan dominikank Velesovo v Adergasu, podcilj pa terasa gostilne v Cerkljah na Gorenjskem. Tu smo se okrepčali iz nahrbtnikov, si privoščili kakšno hladno pijačo in kavo. 
Z velikim veseljem in dobro razpoloženi smo se v oblačnem vremenu napotili proti končnemu cilju, pod okrilje samostanskih zidov. Vedeli smo, da na nas čaka večerja z vnaprej znanim jedilnikom, tuš, snežno bele rjuhe in seveda prijeten sprejem g. župnika, ki nas je najprej duhovno oskrbel s sv. mašo in podelitvijo hostije, potem pa še telesno s postrežbo večerje. Ravno prav smo namreč prišli, da smo se lahko udeležili šmarnic, kjer smo prav posebej uživali. Med sv. mašo so bile tudi priprave na prvo sv. obhajilo. Pred odhodom iz klopi, da bi prejela hostijo, namignem soromarju, če greva skupaj. Pa je odkimal, da ne. Odšla sem sama, brez besed. V samostanu pa so priprave imeli animatorji za oratorij in nam po svojih močeh postregli z obilo peciva. V samostanu je veljal strogi red glede copat. Nihče ni smel obut hoditi po samostanskih prostorih. Po večerji smo se »cimre« iz senika namestile v prijetni spalnici s svojo kopalnico. Za eno noč smo postale nune. Nismo kar takoj zaspale. Polne smo bile pričakovanj naslednjega dne. Spanec je bil zelo dober, zbudili smo se v oblačno nedeljsko jutro. Pričakal nas je enkraten zajtrk. Napočil je čas slovesa in snidenja s še eno peš romarko iz Gomilskega ter dvema domačinkama. Skupaj smo se odpravili proti Brezjam. Pred nami je bilo približno 25 km, ki so se nam zdele prava malenkost v primerjavi s sobotnim zalogajem. Pa vendar. Malce nam je nagajalo vreme. Kmalu smo se tolažili, da je bolje tako, kot pa da bi neusmiljeno pripekalo sonce. Na poti je bilo veliko obujanja spominov izpred lanskega leta. V Podbrezju smo se ustavili in spili kavo na terasi neke gostilne, od koder smo se napotili še zadnjemu zalogaju poti. Enemu od romarjev je tako ponagajal žulj, da je ravno zaradi tega dospel na Brezje pred nami. Spet drugi se je odločil, da gre na tek po Kranju z bosimi nogami. Eni pravijo, da je pomemben cilj, ne pot. 
Spet drugi, da je bolj pomembna pot kot cilj. Nam je bilo pomembno oboje. Zakaj? Pot zato, da smo lahko dosegli cilj. Cilj zato, ker so naš cilj bile Brezje in ker smo po urniku imeli skupno sveto mašo z romarji, ki so se tako kot lansko leto, za nami pripeljali z avtobusom. 
Pri maši so bili tudi naši trije motoristi. Kot po naključju sem pri sv. maši ponovno stala z istim soromarjem in mu ponovno namignila, če greva skupaj po hostijo. Ponovno je odkimal in mi povedal razlog. Preveč se muči, saj sem prepričana, da bi mu že okus hostije dobro del. Da simbolike sploh ne omenim. Kako strogi kriteriji pri izpolnjevanju moralnih norm malih, pa vendarle velikih in bogatih ljudi! Iz obrazov vseh romarjev je bilo moč zaznati zadovoljstvo in notranjo srečo.
Kaj kmalu smo s svojim načinom prihoda na Brezje bili na internetnih straneh, saj kljub temu, da tovrstna romanja ponovno oživljajo, še vedno niso tako pogosta. Na prostoru pred baziliko in v bližnjem gostinskem lokalu smo se malo družili. Tudi kakšen odmik je dobro del. Brezje smo zapustili z avtobusom in z motorji. Lepo nam je bilo. Na avtobusu smo ob pričevanju razlogov zakaj romati, ponovno zelo uživali. Ni bilo moč videti nezadovoljnega obraza. Vsaj za nekaj časa nam je uspelo odvreči kakšne predsodke in se sprostiti. Ko se kakšen prepusti vlogi, ki jo sicer ne bi nikoli hotel odigrati, drugi pa pri tem čisto spontano uživajo in se čudijo. In vsi skupaj ne rabijo veliko, da ugotovijo kako je življenje lepo!
Letošnji potopis je napisan z malce drugačnim pristopom. Predvsem zaradi tega, da morebitni novi peš romarji dobite pogled z večjih vidikov in da si čimprej poskušate ustvarite svojega. Ne pozabite: »To ni pohod, to je romanje. Zaslužite si to bogato duhovno izkušnjo«!
Marija Rančigaj
