V okviru priprav kandidatov na podelitev zakramenta sv. birme, smo v našo župnijo povabili dominikanko, sestro Felicitas iz Nigerije, ki se je kljub zasedenosti povabilu z veseljem odzvala 15. aprila. Je del skupnosti treh sester dominikank , ki deluje v Petrovčah. Delujejo na področju kateheze in karitas, skrbijo za Marijino svetišče, osrednjo božjo pot celjske škofije, sprejemajo romarje in obiskujejo bolne in ostarele. Sodelujejo pri katehezi  v župnijah Griže in na Polzeli.  Sodelujejo tudi na prireditvah, ki niso verskega značaja.

Bodoče birmance je navdušila s posebnim pristopom pripovedovanja in odprtostjo. Izhaja iz družine s sedmimi otroki, ima sestro dvojčico. Oče je bil mornar, mama pa učiteljica. Na njeno odločitev za redovništvo je vplivala mama s svojim zgledom, ki je imela samo 35 let, ko ji je umrl mož.  Ni se več poročila. Veliko je molila in sama skrbela za otroke. Pravzaprav je živela kot redovna sestra. Opazila je, da sošolke, kljub temu, da imajo očete, živijo razpuščeno.  Svoj način življenja pa je dojemala kot posebno milost. Njeno župnijo so vodili dominikanci in že kot majhna deklica je govorila, da če bo sestra bo dominikanka, saj je pri njih odrasla.

V času končevanja gimnazije se je bilo potrebno odločiti. Pri tem ji je pomagal duhovni voditelj, sestre dominikanke pa so rekle, da za vstop v samostan potrebujem dobre ocene. Šolo je končala z odličnim uspehom. V Rim je prišla leta 1992 in študirala teologijo na papeški univerzi Urbaniani, večne zaobljube pa je želela narediti doma. To se je zgodilo leta 2002.

Poudarila je pomembnost odgovornega obnašanja že pri mladostniku in občutka za sočloveka. Obstaja razlika  med afriškim kristjanom, ki ljubi ples, pesem, odnos s sočlovekom. Evropski kristjan pa potrebuje tišino, zbranost, ples ni pomemben. Kljub vsemu pa je vse navzoče navdušila s pesmijo. Tudi starejše prisotne. Mladi so se prisrčno poslovili od nje in sklenili smo, da jo še povabimo.