Na Slomškovo nedeljo, 23. septembra 2012 je praznovanje jubilejnega Slomškovega leta doseglo svoj vrh s slovesno mašo v mariborski stolnici. Slomškovo leto, ki ga praznujemo ob 150 letnici smrti blaženega Antona Martina Slomška, se končuje 25. novembra letos.

Geslo Slomškovega leta »Svetost prenavlja svet«, ki v sebi združuje misel na Slomškovo svetost in misel blaženega papeža Janeza Pavla II. izrečeno v Mariboru, da je svetost edina sila, ki lahko spremeni svet, naj nam bo stalna spodbuda, da bi ob Slomškovi, na slovenski način uresničeni svetosti, tudi mi zoreli v smeri svetosti, h kateri smo vsi poklicani, saj smo zanjo ustvarjeni.

Anton Martin Slomšek je posegel v zgodovino slovenskega naroda s svojimi enkratnimi, naravnost preroškimi potezami, kot so: pospeševanje šolstva, pisanje učbenikov, ustanovitev  Mohorjeve družbe, prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, vsesplošna verska, duhovna in moralna prenova škofije.

Slomšek je  svetniška osebnost, se pravi osebnost z globokim izkustvom vere sredi svojedobnega sveta, z razumevanjem za ta svet in z ljubeznijo do njega. Ni kazal poti, po kateri sam ne bi bil hodil. Ni nalagal bremena, ki ga sam ne bi bil nosil. Kar je govoril, je delal. Kar je učil, je živel. Pri njem gre za harmonično osebnost s treznim presojanjem svoje sedanjosti in s preroškim vidom v prihodnost.

Slomšek je bil prijatelj mladine, z otroki se je znal otroško veseliti, z njimi peti in jim pripovedovati povesti. Učiteljem je pokazal, kako petje olajša otrokom težke šolske nauke.

Kot župnik je bil Slomšek po Kristusovem zgledu ljubezniv in potrpežljiv do vseh, prijazen do ubogih in bogatih. Kot angel tolažbe je obiskoval ljudi. Njegova najslajša tolažba je bila pomagati ubogim, zagovarjati zatirane, tolažiti žalostne in trpečim brisati solze. Vsako trpljenje je čutil kot svojo lastno trpljenje. Od jutra do večera je bil Slomšek pripravljen sprejeti vsakogar , potolažiti vsakogar, kdorkoli se mu je bližal. Z enako ljubeznivostjo je sprejel kmeta in ubožca kakor gospoda in bogatina.

Kot škof je Slomšek očetovsko skrbel za svoje duhovstvo. Bogoslovci so bili njegovo največje veselje. Rad je bil med njimi, bil jim je učitelj, prijatelj in zgled pravega duhovskega življenja.

Slomšek se je bolj kot kdorkoli drug v naši zgodovini trudil za kulturo, vero, jezik in izobrazbo.

Franc Kosar, ki je bil rojen v Braslovčah, je bil najožji Slomškov sodelavec, bil je najboljši poznavalec Slomškovega življenja in dela. Že leto dni po Slomškovi smrti je napisal njegov življenjepis in Slovencem predstavil vse razsežnosti njegove osebnosti, njegove duhovne in moralne vrline, zasluge za lavantinsko škofijo in slovenski narod.

SLOMŠKOVA ROMARSKA POT

Zamisel za Slomškovo romarsko pot se je rodila v okrilju Gorniškega kluba Savinjske doline po tem, ko je papež Janez Pavel II. leta 1999 v Mariboru škofa Antona Martina razglasil za blaženega.

Slomškova romarska pot je spominska vezna pešpot od Bizeljskega do Nove Cerkve. Romanje po pešpoti škofa Slomška pomeni obiskati tiste kraje, ki jih je prvi slovenski blaženi neizbrisno zaznamoval s svojim življenjem in delovanjem, vodi nas  po poti njegovega duha, njegove miselnosti in svetosti. Na Slomškovi poti se romar srečuje z ljudmi, s svetimi znamenji, z zgodovino svoje domovine, z naravo, ki jo doživlja kot božji dar.
Avtor vodnika po Slomškovi poti Stanko Klinar je zapisal: srečevanje z domačini in pogovor z njimi je osrečujoč balzam za srce.  Slomšek je sam rad vzel v roke romarsko palico in se podal na pot. Obiskoval je tudi tuje kraje in dežele, obiskoval bogoslovja, cerkve in samostane, spoznaval jezik in šege.

Romarju, ki hodi peš v vročini, čez hribe in doline, po gozdu in asfaltni cesti, sam ali v skupini, prinaša hoja veliko veselja in zadoščenja. Napor, ki ga vloži v pot, mu pomaga k iskanju prave življenjske poti, k vpraševanju po vsebini, smislu ali cilju življenja, k iskanju Boga.

Slomškovi poti je dodano pet točk, ki zaznamujejo višek Slomškovega delovanja, vendar so zemljepisno oddaljene in ne morejo biti vanjo pohodniško vključene. Te točke so:  Vuzenica, Št. Andraž, Celovec, Celje, Maribor.

Romarska pot se začne na Bizeljskem, med vinogradi, kjer je bila Slomškova prva kaplanska služba. Slomšek, kot mož dejanj, je takrat še mladenič pri priči ustanovil slovensko šolo.

Pot se dviga proti Svetim goram na višini 527 m, ki so starodavni romarski cilj menda že od leta 1265. Tu je skupina petih cerkvenih stavb. Spustimo se v Bistrico ob Sotli, ki se je včasih imenovala Sv. Peter pod Svetimi gorami in se znova začnemo vzpenjati proti Križan vrhu, od koder se spet spustimo v vas Polje ob Sotli in nadaljujemo pot v slikovito vas Buče. Slikovitost narašča skozi Bučko gorco in Verače na Virštanj. Med veličastnimi vinogradi se mimo Tičence spustimo v dolino in v rahlem vzponu po nasprotnem bregu dosežemo Olimje.

V Olimju je Slomšek daroval svojo novo mašo. Obiščemo samostan, kjer nas patri minoriti prijazno sprejmejo in nam razlagajo znamenitosti, h katerim poleg cerkve spada tudi lekarna iz leta 1765, ki je med najstarejšimi v Evropi.

Pot nadaljujemo čez Rudnico, ki se dviga nad Olimjem  in se z najvišjega vrha Plešivec (686 m) spustimo v Loko pri Žusmu in nadaljujemo skozi Žamerk  k dvema cerkvama na Žusmu.

Skozi Bukovje pri Slivnici in Slivnico se povzpnemo na Kalobje na višini 619 m, kjer se zaključi druga etapa Slomškove poti. Počitek na Kalobju nam pomaga, da lahko naslednji dan kljub žuljem nadaljujemo pot proti Ponikvi. Proti severu se spustimo proti Rifniku, kjer si na vrhu ogledamo arheološko najdišče. Pot se nadaljuje skozi Stopče pri Grobelnem do cerkve v Završah, kjer za obzidjem poiščemo grob Mihaela Zagajška, župnika in slovničarja s Kalobja, Slomškovega rojaka s Ponikve in njegovega slovstvenega mentorja.

Pot nadaljujemo skozi vas Zg. Selce na Slom, ki je iz Završ oddaljen eno uro hoda. Slomškova rojstna hiša je srce romanja, za ogled se je treba domeniti vnaprej. Če imamo dovolj časa, si lahko ogledamo še cerkev Sv. Ožbolta, ki je najdražji spomenik Slomškove mladosti, kjer je pasel krave na travnikih okrog cerkve in se je vadil v pridiganju. Če romamo v spomladanskem času, si je vredno ogledati še rastišče velikonočnice.

Četrta etapa poteka s Sloma do Nove Cerkve. Skozi vas Zagaj se pot vzpenja k cerkvi sv. Uršule na višini 461 m, v kateri je Slomšek pridigal že pred novo mašo. Ohranjeni sta dve njegovi pridigi iz te cerkve. Pot se spusti proti vasi Vodule, se spet vzpenja skozi strm gozd na gorsko sleme, se po asfaltni cesti  spusti v Dolino sv. Janeza in k Žički kartuziji. Naprej gre pot čez Slemene v zaselek Brdce, kjer je bila doma Slomškova mama, v Črešnjice in skozi Bezenškovo Bukovje v Frankolovo. Skozi Rakovo stezo se Slomškova pot spusti proti Novi Cerkvi, kjer je bil Slomšek dve leti kaplan, kjer je učil otroke slovenščine in jim hkrati vcepljal narodno zavest. Plemenit sad Slomškovega domoljubja iz tega časa je pesem Večernica (Glejte že sonce zahaja), ki sodi danes med najbolj znane Slomškove besedne umetnine in skupaj z nekaterimi drugimi dokazuje, da je bil Slomšek nadarjen pesnik.

V vodniku po Slomškovi poti piše:  Naj doživetja s te poti grejejo naša srca, naj svetloba Slomškovega duha sije v naš vsakdan, naj nam hoja po njegovih stopinjah trajno izrisuje lik vodnika in vzornika. Bogu hvala za Slomška.

V avgustu sva z Magdo prehodili del Slomškove poti. Pot ni bila enostavna, velikokrat sva se namučili z iskanjem rumene markacije- odprte knjige, ki leži na križu, včasih sva jo iznenada zagledali v gozdu, pa takoj zatem spet izgubili. Zmogli sva s pomočjo domačinov, ki so nama pomagali, nama pokazali pot, ponudili hrano, pijačo, prenočišče in naju kakšen kilometer prepeljali z avtomobilom, da nisva omagali. Pomagali so nama tudi tisti, ki so se nama pridružili na poti in  blaženi Anton Martin Slomšek,  kateremu sva se priporočali.

Marija Orožim

Misli Antona Martina Slomška:

Najsrečnejše ljudi poštenje stori

Dobra duša povsod dobre ljudi najde

Hočeš veselo in srečno živeti – uči se potrpeti

 Ni dobro za človeka, če si zmore z malim trudom veliko pridobiti

Ljudje so srečni in zadovoljni s tem, kar imajo, dokler kaj boljšega ne poznajo