V naši župniji je srečanje starejših, torej vseh, ki so na svet pokukali pred vsaj sedemdesetimi leti, že po tradiciji na samem začetku novega pastoralnega leta. Letos je to bilo v nedeljo, 30. 9. Vsi smo si od njega obetali veliko in nismo bili razočarani. Lepo je deliti in sprejemati dobro. Oboje vodi k velikemu zadovoljstvu, prispeva k notranjemu miru in krepi občutek sprejetosti. Tako vsakdanje težave stopijo čisto ob stran, še več, naslednji dan postanejo znosnejše in bolj obvladljive.Za vse je poskrbela župnijska Karitas s pomočjo Komisije za dobrodelnost pri ŽPS . Pridne ženske roke so spletle naprsne šopke, pripravile pogrinjke, spekle pecivo ter poskrbele za jedačo. Moški niso prav nič zaostajali. Pripravili so prostor in poskrbeli za pijačo. Organizirani so bili prevozi za tiste, ki so izrazili to željo.
Duhovna oskrba je bila v rokah našega g. župnika, ki se je zelo izkazal, saj je tudi letos v goste povabil kapucina p. dr. Metoda Benedika, teologa, zgodovinarja, pisatelja in profesorja. Njegove odločne besede med pridigo so cerkveni prostor napolnile s tišino, a prav gotovo z velikim notranjim nemirom, prežetim z globokimi čustvi. Vsak se je po tiho strinjal, da nam res noben sistem ne more preprečiti, da bi ne bili dobri, da bi ne razveseljevali, da bi ne osrečevali in da ne bi bili na nek način preroki, pričevalci.
Drugi del srečanja je v zelo sproščenem vzdušju potekal v župnijskem Domu srečanj. K temu je v veliki meri, kakor tudi med sv. mašo, prispeval otroški zborček. Tudi ljudskega petja ni manjkalo. Še posebej lepo je donelo in bilo uglašeno z zvonovi točno ob dvanajsti uri. Najstarejši župljanki, go. Ivani Strožer, ki bo meseca novembra dopolnila častitljivih štiriindevetdeset let, sta posebno pozornost izkazali predstavnici župnijske Karitas. Zelo veseli smo bili udeležbe najstarejšega moškega v naši župniji, g. Franca Rančigaja, z letošnjim letom devetdesetletnika. Z majhnim darilcem, polnim simbolike, smo se zahvalili dr. Benediku in se še priporočili za njegov obisk. Videti je bilo, da mu je med nami prijetno in da se bo še vračal.
Iz tega mesta se zahvaljujemo vsem tistim, ki ste svojim starejšim omogočili druženje in jim tako še dodatno osmislili življenje. Veliko nam pomenijo njihove pohvale in zadovoljstvo, ki ga je bilo čutiti. Na vse nas delujejo kot kvas, brez katerega si še dobrega kruha ne moremo predstavljati. Če pozabimo nanj, se v nobenem primeru ne izteče dobro. V mislih pa smo bili pri tistih, ki iz takšnega ali drugačnega razloga niso uspeli priti. Vsaj upamo lahko, da se vidimo prihodnje leto. Dragi svojci, omogočite jim to v največji možni meri.
Dragi naši starejši župljani! Prijetno nam je z vami! Imamo vas radi! Skupaj smo neizmerno bogati in močni!
September, 2012 Marija Rančigaj