V petek, 17. maja 2013, smo se iz naše župnije že tretjič odpravili na peš romanje k Mariji Pomagaj na Brezje, skupaj z romarji iz Zabukovice, Tabora in Vranskega.
Na poti do Motnika nas je ves čas spremljal dež, ki za nas ni bil ovira. Povsem premočeni smo stopili v motniško cerkev sredi šmarnic in gospod župnik nas je pozdravil kar med mašo in opravil na koncu molitve za našo srečno pot. Na Urhovi kmetiji smo se preoblekli, se posušili in se pogreli s čajem in toplim obrokom.

Naslednji dan smo v lepem, sončnem, malo vetrovnem vremenu nadaljevali pot do Adergasa, kjer smo prenočili v nekdanjem dominikanskem samostanu. Po večerji smo v cerkvi prisostvovali zelo lepemu koncertu in zgodbi o nastanku slike brezjanske Marije. Utrujeni od vsega napora, smo takoj zaspali in zjutraj kar verjeti nismo mogli, koliko novih moči smo imeli. Zelene lipove vejice , zataknjene za okna domačij, mimo katerih smo hodili, so nas spomnile, da je binkoštna nedelja. Sv. Duh je prišel tudi nad nas in nam dal moč. Romarji iz župnij Griže, Šempeter v Sav.dolini, Gomilsko, Sv. Jurij ob Taboru , Šmartno ob Paki, Vransko in Velesovo, smo se povezali v veliko romarsko skupino. Ves čas smo hodili skupaj, pa vendar je tudi vsak zase premišljeval o svojem namenu romanja. Nismo šteli, koliko žuljev je kdo imel na nogah, pomembno je bilo vdano prenašati bolečine. Žulji in bolečine so kot težave v našem življenju, ki jih je treba premagovati.
Segreti od sonca in napora, smo ob enih popoldne prišli na Brezje, kjer so nas pričakali domači iz naših župnij. Ob 14. uri smo se s skupno sv. mašo zahvalili in priporočali Mariji. Spomnili smo se tudi vseh, ki so ostali doma in so bili v mislih z nami.
Če bomo zdravi, gremo naslednje leto spet peš na Brezje, smo si obljubili. Nekateri romajo že dvajset let. Zanimivo bi bilo prisluhniti njihovim doživetjem.

Marija Orožim

NA BREZJE – MALO DRUGAČE

Po tednu dni, ko se telo spravi v svoje tirnice, duh pa še vedno veje po nepozabnih dneh, je čas, da strnem nekaj misli in besed ter jih spravim na papir. Težko je izbirati besede, pravzaprav jih je težko krotiti, saj hočejo vse in hkrati na plan. Na prazen list papirja, ki čaka, da nanj vtisnem spomin.
To ni kakršenkoli dogodek, to je veličasten spomin na čudovita doživetja prejšnjega konca tedna. Na romanje k Mariji Pomagaj na Brezje. Ne tako kot skoraj vsako leto doslej, z avtomobilom ali kot župnijsko romanje z avtobusom. To je bilo res posebno romanje, peš romanje k Mariji Pomagaj na Brezje.
Naša pot se začne na Gomilskem, na katero me vežejo mladostni spomini, na našega nekdanjega župnika Adolfa Pikla. Tu na Gomilskem pod cipresami na pokopališču je njegov zadnji zemeljski dom.
Mi, naša skupina pa je začela dolgo, dolgo pot, ki jo je tako lepo blagoslovil gomilski župnik, moj soimenjak Martin. Začela se je naša dolga pot. Vsak s svojimi željami in težavami, vendar tesno povezani med seboj, smo v trenutkih bolečine zrli po poti naprej, k našemu cilju. Mnogi so to pot prehodili drugič, tretjič, desetič … Jaz negodnik sem jo premagoval prvič. Če bi imel talent, kot ga je imel Levstik, bi lahko opisal to pot, ki bi ji dal naslov »Peš romanje od Gomilskega do Brezij«.Tako pa bom dolgo pot preskočil in se ustavil pri cestni tabli, ki označuje kraj Brezje.
Sedaj je bila naša pot skoraj pri koncu. Vsi, ki smo se odpravili na pot, smo prišli, naš cilj je bil blizu. Še nekaj deset korakov in zagledali smo zvonik z znamenito kupolo naše božjepotne cerkvice Marije Pomagaj. Ob pogledu nanj sem sklenil roke k molitvi in s solzami v očeh stopal skozi vas in čakal trenutka, ko se bom zazrl v milostni obraz naše nebeške matere. Ko bodo moje oči gledale podobo, ki jo je naslikal Leopold Layer.
Z nahrbtnikom na rami in s težkimi nogami sem stopil pred njen oltar. Prva je bila zahvala, da mi je bila dana milost in moč, da sem lahko prišel peš, na ta kraj vere, upanja in ljubezni. Pa tudi prošnje in želje domačih in naše župnije sem položil na njen oltar. Posebna zahvala pa je veljala naši celi romarski skupini z vodjem Jankom in Marijo. Po tej osebni zahvali smo se dobili zunaj pred cerkvijo, kjer smo se slikali. Ta slika, kot tudi celotno romanje, mi bo drag spomin na moje prvo peš romanje na Gorenjsko, tja pod Stol k Mariji Pomagaj na Brezje.
Nato je bila sv. maša ostalih romarjev, ki so prišli na Brezje. Polni lepih doživetij smo se odpeljali nazaj na Gomilsko, kjer smo začeli našo pot.

Martin
Župnija Šmartno ob Paki

Skorno, 25. 5. 2013

 

Peš romanje k Mariji Pomagaj na Brezje je res nekaj posebnega. Ustvarja utrujene, boleče, včasih tudi žuljave noge. A v srce prinaša veselje, na usta nasmeh, očem daje poseben sijaj, v dušo prinaša mir in srečo. Tudi nova, iskrena prijateljstva sklepa.
In, ko utrujene noge pokleknejo pred Marijo Pomagaj, vsa bremena življenja padejo z ramen in rodi se novo upanje, nov začetek in vedno tudi želja: “Marija, prihodnje leto želim priti znova!”

Vida