Pravijo, da je navada železna srajca. Pregovor prav gotovo, vsaj v primeru vsakoletnih organiziranj sredinih župnijskih srečanj za odrasle, ni izvit iz trte. Vabljeno je mlado in malo manj mlado, pa je slednjih vedno več kot prvih. Tudi tako je v redu, če vsaj zaenkrat ni drugače. Še bolje pa bi bilo iskati ravnovesje. S tovrstnim druženjem začnemo kar kmalu po novem letu, zaključimo pa nekje do sredine postnega časa.
Naši mladi so se tudi letos, odeti v posebna kraljevska oblačila, odpravili na pot po župniji, da bi župljanom zaželeli mir in blagoslov v novem letu. Podobno kot sveti trije kralji pred davnimi leti, ko so obiskali detece v revnem hlevčku na robu mesta Betlehem. Prinesli so mu darila in glede na nevarne razmere, ki so vladale v tistem času, sklenili z njim neke vrste zavezništvo.
Tu pa spet lahko iščemo podobnost, saj so naši “kralji” domove obiskovali tudi zaradi tega, da bi zbrali vsaj nekaj sredstev za misijone in tako s solidarnostjo polepšali vsakdanjik vrstnikov v daljnih krajih. Tovrstna pomoč jim celo spreminja življenja. Prav tako našim otrokom, saj se tako lahko prepričajo, da je mogoče večji mir doživeti tudi s solidarnostjo v različnih oblikah. Lahko samo s prijaznim voščilom, ali pa tako, da na posreden način prispeveš svoj delež k priskrbi sredstev vrstniku v daljnih deželah, kjer vladajo popolnoma drugačne razmere. Pa tu ne gre za mnogotere razvade, ki so del našega vsakdanjega življenja. Gre zgolj za zagotovitev osnovnih življenjskih potrebščin in izboljšanje učnih pogojev.
Nekaj naših kolednikov se je udeležilo dobro organiziranega škofijskega srečanja, ki je bilo v soboto, 18. januarja 2014,v Salezijanskem mladinskem centru v Celju.
Za potek akcije je skrbel g. župnik, ob pomoči nekaterih staršev, ki so predvsem pomagali pri prevozu v primeru daljših razdalj in za to jim izrekamo iskreno zahvalo.
Tekst: Marija Rančigaj
Foto: Miha Mahor
V četrtek, 5.decembra popoldne, je Miklavž obiskal otroke v naši župniji. S kočijo se je najprej pripeljal v Šentrupert, ob 17. uri pa se je ustavil pred župnijsko cerkvijo na Gomilskem. V cerkvi je Miklavž otroke nagovoril, angeli, ki so ga spremljali, pa so za otroke pripravili igrico. Darilca je imel za vse otroke od najmanjših do petega razreda. Otroci so Miklavžu pokazali, da znajo moliti in mu obljubili, da bodo še bolj pridni.
Miklavž ni bil nikoli poznan po velikih darilih, ampak nas spodbuja k dobroti do sočloveka, da tudi mi naredimo kaj dobrega za druge.
Sodelavci Karitas smo pred prvo adventno nedeljo organizirali delavnico izdelovanja adventnih venčkov. Delavnica je bila dobro obiskana. Venčke smo predstavili na stojnicah pred cerkvijo skupaj s člani Turističnega društva in otroki OŠ Gomilsko, ki so izdelovali voščilnice. Naši župljani so s sodelovanjem in prispevki pokazali, da znajo deliti z drugimi, pokazali so spoštovanje in sočutje s človekom.
Projekt Simbioza na nivoju celotne države poteka že tretje leto. V tem letu smo se kot lokacija prijavili tudi kot župnija Gomilsko. Imamo namreč odpisano računalniško opremo s strani DARS-a, ki jih je kot donacijo priskrbel Jure Vasle. Tudi on sam je v določenem delu vstopil kot donator. Hvaležni smo mu za vso prizadevnost, ki jo je iskazoval v največji možni meri glede na okoliščine. Seveda pa gre velika zasluga in hkrati zahvala tudi g. župniku, Martinu Cirarju.
Da pa ne bi bila računalniška oprema sama sebi namen, smo se aktivirali. ŽPS je že spomladi sprejel sklep, da se vključimo v projekt Simbioza. Tako smo bili ena izmed 326-ih lokacij širom Slovenije, na kateri se je usposabljalo 13 tečajnikov od skupno 4819-ih in na kateri je delovalo 6 od skupno 3229 prostovoljcev. Povprečno število tečajnikov na lokacijo je bilo 15 in tu smo samo malo zaostajali. Naš veliko manjko glede na povprečje je bilo število prostovoljcev, kar pa ni bilo moteče za sam proces. Od skupno trinajstih tečajnikov, jih je bilo pet iz naše župnije. Ker je to vseslovenski projekt, ki ne sme omejevati prijav na katerikoli lokaciji, se lahko zgodi, da je veliko prijav iz okolišlih krajev, ne pa toliko iz domačega. Veliko hvaležnost, da je vse potekalo nemotemo moramo izkazati g. Milanu Žoharju, ki je prevzel vajeti v svoje roke, še posebej glede tehnične opreme in povezav z internetom. Seveda pa zahvala tudi vsem prostovoljkam, še posebej Suzani, Sonji, Katji in Lei.
Simbioza je potekala od 21. do 25. 10., dopoldne od 9. do 11. ure in popoldne od 16. do 18. ure. Ure so hitro minevale, včasih ni bilo časa niti za odmor. Prvi dan smo spoznavali računalnik, v torek smo klikali v svet, v sredo smo spoznavali elektronsko pošto, v četrtek smo se med seboj računalniško povezovali in v petek spoznavali mobilno telefonijo.
Tečajniki so imeli dokaj enotna pričakovanja. Da začnejo računalnik v kar najbolj polni meri uporabljati kot stari dobri pisalni stroj z vrsto prednosti v primerjavi z njim, da se naučijo komunicirati preko njega, da poiščenjo recepte, oz. kakršno koli spletno stran, morda tudi kaj kupijo. Pogledovali smo v zemljiško knjigo, podaljšali prometno dovoljenje in simulirali nakupovanje. Razšli so se polni optimizma, nekateri pa si želijo nadaljevati izpopolnjevanje v računalniških veščinah.
Tekst in foto: Marija Rančigaj