Lepa so mladosti leta,
lep je maj, ko vse cveti,
na ta lepi majski praznik
Jezusa vase prejel si ti.

Naj utrdi te v sveti veri,
s svetimi darovi naj te obdari,
varuje naj te na življenjski poti,
dobri Bog naj te živi.

Binkoštna nedelja je bila v znamenju praznovanja prvega svetega obhajila.
Osem otrok je v svoja srca prvič prejelo živega Boga, Jezusa.

Na večer, preden je bil izdan, je Jezus vzel kruh, se zahvalil, kruh razlomil, ga dal svojim učencem in rekel:
»Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas.«
Prav tako je vzel kelih z vinom, se zahvalil, ga dal svojim učencem in rekel:
»Vzemite in pijte iz tega vsi. To je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.«

 Kruh in vino sta simbol skupnosti: kakor je kruh iz več pšeničnih zrn in vino iz mnogih grozdnih jagod, tako smo v Cerkvi ena Božja družina. Druži nas Kristus, ki se je imenoval »kruh življenja« in »vinska trta«.

Letos se je ravno na binkoštno nedeljo cela župnija lahko veselila praznovanja  zakramenta prvega svetega obhajila.  Prav gotovo pa najbolj starši tistih osmih otrok, njihovi krstni botri in drugi najožji sorodniki , ki so v svoja srca prvič prejeli živega Boga, Jezusa. Skozi ves obred je bilo zaznati veliko spoštljivost. Še posebej ob prižiganju krstnih sveč in obnovitvi krstne zaobljube. Pogled na enotna oblačila, skrojena različno za fante in punce, in viseče križe okrog vratov, je bil posebej veličasten.  V prvih časih krščanstva ni bilo posebnih obredov priprave na obhajilo. Kruh so takoj razlomili in ga razdelili vernikom. Sčasoma pa so dodajali vrsto obredov, ki jih poznamo še danes. Določena so bila tudi pravila, ki se nanašajo na obhajilo večkrat na dan, delivce obhajila in še nekatere druge.

Simbola zakramenta sv. Obhajila, ali sv. Evharistije sta kelih in hostija. Prav gotovo so vsi naši prvoobhajanci komaj čakali, da prvič okusijo hostijo. Še prej so na oltar položili darila in se zahvalili za vse kar so prejeli. Z veliko hvaležnostjo so s šopkom in nekaj besedami izrazili zahvalo svojemu veroučnemu učitelju, g. župniku Martinu Cirarju, ki jih je zavzeto in vso odgovornostjo pripravljal na prejem tako pomembnega zakramenta.

Prejem prvega svetega obhajila je prav gotovo za vsakega prvoobhajanca velik dogodek. Tako so narejeni prvi koraki k samostojnosti. Čisto sam, sam s seboj, pristopi prvič k zakramentu svete pokore, pred njim je veliko prvih izkušenj in dvomov, če bo zmogel. Nekateri se prvič poizkusijo z javnim nastopanjem v cerkvi. Zavedajoč se, da imajo  oporo pri starših in v širši občestveni skupnosti, je lažje.

Pri sv. maši je sodelovalo veliko število ministrantov, patena pa je bila v rokah ministranta Martina Orožma. Že sedaj so prvoobhajanci bili vsak po svoje bolj ali manj aktivno vključeni v delovanje župnije, predvsem dekleta, ki so bila v veliki večini, v dekliškem otroškem pevskem zboru. Po prejemu zakramenta sv. Obhajila pa bodo lahko stopili med ministrante.

Povezava do galerije

Sveta birma je zakrament odraslosti – zakrament vstopanja v zrelo in odgovorno življenje kristjana. Kar starši in botri obljubijo ob krstu otroka, za to se zdaj birmanec sam zavestno in svobodno odloči. Na Gomilskem je birma vsaki dve leti. Letos je zakrament sv. birme prejelo 21 birmancev iz osmega in devetega razreda . Birmovalec je bil g. Marjan Jezernik, celjski opat.

Birmanci so se v pripravah na birmo udeležili duhovnih vaj na Bledu, ki so pomembne za vsakega posameznika, da lahko ovrednoti svojo potrditev Svetemu Duhu in se mu hkrati prepusti v oblikovanje. Duhovne vaje spodbujajo birmance za temeljit vpogled v svoja življenja, jim pomagajo, da bodo svojo zagnanost in energijo izkoristili za hojo po pravi poti.

Da so se naši birmanci zavedali velikega pomena duhovnih vaj, se kaže tudi v tem, da so na slovesnost svete birme povabili sestro Martino iz Sestrske skupnosti hčera Marije Pomočnice z Bleda. Sestra Martina se je povabilu z veseljem odzvala.

[Pokaži kot diaprojekcijo]

Kako hitro je leto naokoli! Že v mesecu marcu smo lanski peš romarji začeli navezovati kontakte in tipati teren kako je z letošnjim projektom. Skoraj nič kontaktov od lani nismo imeli med seboj, če seveda odmislimo prve izmenjave slik. Zelo pa so prijala kakšna SMS sporočila o prijetnih in dobrih željah za praznike, saj smo postali druščina v duhovni in fizični preizkušnji. Ker gre za župnijsko romanje, smo o tem spregovorili tudi na seji ŽPS in tako skupaj z ustnimi in pisnimi oznanili, seznanjali širše župnijsko občestvo. Datum 4. do 6. maj so določili Zabukovčani. Beri naprej →

V okviru priprav kandidatov na podelitev zakramenta sv. birme, smo v našo župnijo povabili dominikanko, sestro Felicitas iz Nigerije, ki se je kljub zasedenosti povabilu z veseljem odzvala 15. aprila. Je del skupnosti treh sester dominikank , ki deluje v Petrovčah. Delujejo na področju kateheze in karitas, skrbijo za Marijino svetišče, osrednjo božjo pot celjske škofije, sprejemajo romarje in obiskujejo bolne in ostarele. Sodelujejo pri katehezi  v župnijah Griže in na Polzeli.  Sodelujejo tudi na prireditvah, ki niso verskega značaja.

Bodoče birmance je navdušila s posebnim pristopom pripovedovanja in odprtostjo. Izhaja iz družine s sedmimi otroki, ima sestro dvojčico. Oče je bil mornar, mama pa učiteljica. Na njeno odločitev za redovništvo je vplivala mama s svojim zgledom, ki je imela samo 35 let, ko ji je umrl mož.  Ni se več poročila. Veliko je molila in sama skrbela za otroke. Pravzaprav je živela kot redovna sestra. Opazila je, da sošolke, kljub temu, da imajo očete, živijo razpuščeno.  Svoj način življenja pa je dojemala kot posebno milost. Njeno župnijo so vodili dominikanci in že kot majhna deklica je govorila, da če bo sestra bo dominikanka, saj je pri njih odrasla.

V času končevanja gimnazije se je bilo potrebno odločiti. Pri tem ji je pomagal duhovni voditelj, sestre dominikanke pa so rekle, da za vstop v samostan potrebujem dobre ocene. Šolo je končala z odličnim uspehom. V Rim je prišla leta 1992 in študirala teologijo na papeški univerzi Urbaniani, večne zaobljube pa je želela narediti doma. To se je zgodilo leta 2002.

Poudarila je pomembnost odgovornega obnašanja že pri mladostniku in občutka za sočloveka. Obstaja razlika  med afriškim kristjanom, ki ljubi ples, pesem, odnos s sočlovekom. Evropski kristjan pa potrebuje tišino, zbranost, ples ni pomemben. Kljub vsemu pa je vse navzoče navdušila s pesmijo. Tudi starejše prisotne. Mladi so se prisrčno poslovili od nje in sklenili smo, da jo še povabimo.

no images were found

Srečanja za odrasle se odvijajo v Domu srečanj  ob sredah v zimskem času. Povabimo različne predavatelje, ki nam predstavijo zanimive teme. Včasih je predavanje potopisno, kjer nam kdo od naših župljanov predstavi zanimive dežele, ki jih obišče.  V dvorani župnijskega doma nam g. župnik predstavi kakšen poučen  film z versko vsebino.

V letu 2011/2012 so se nam predstavili:

– Živa Justinek, nam je predstavila študijsko potovanje  po Srednji Ameriki;

– Sestra Felicitas, nam je predavala o temi: “Kaj evropski in afriški kristjani lahko damo drug drugemu?” (sestra je  redovnica dominikanka iz Nigerije in  že nekaj let deluje v Sloveniji, trenutno poučuje verouk v župnijah Griže in Polzela);

– Dr. Karel Gržan nam je govoril o vrednotah;

– G. Benjamin Sitar iz Svetopisemske družbe Slovenije je predstavil temo: “Sveto pismo –vir moči in smisla”.

V okviru srečanj smo si ogledali še film o svetopisemskih deželah in film o Salamonu – izraelskem kralju.