Kako začenjate, sedaj lahko rečemo, že tradicionalno peš romanje župnije Gomilsko na Brezje?

Z blagoslovom domačega župnika, ki je najlepša popotnica in daje posebno moč, se odpravimo izpred župnijske cerkve. Do sedaj vedno na petek, letos je bil to 9. maj. Vsi smo upali, da se v nedeljo, kot vedno do sedaj, snidemo z  našimi romarji, ki se bodo z različnimi prevoznimi sredstvi, od koles, motorjev, avtomobili in seveda avtobusom, odpravili za nami na Brezje, kjer imamo skupno sv. mašo. Bilo je samo upanje in trdna volja, zagotovila, da bo temu res tako, pa nobenega.

Iz naše župnije nas je bilo tokrat šest, skupaj z romarjem, ki se nam priključi pri mostu v zaselku Rezana, ki ga prečka s skupino romarjev iz župnije Griže. To je namreč že tradicionalen obred srečanja. Sledijo pozdravi, tudi objemi in človek takoj pridobi na moči, ko ponovno uzre ljudi, s katerimi je že kar nekajkrat imel možnost deliti posebna doživetja. Ena romarka iz župnije pa se nam je priključila zadnji dan. Seveda se je vsak po svoje v mislih že prej pripravljal na to romanje. Tudi nekaj fizične kondicije je bilo potrebno nabrati. Nahrbtniki in načrtovane dnevne dolžine hoje pa tako ali tako naredijo svoje. Počasi začneš čutiti manjše bolečine pod naramnicami, razmišljati začneš o primernosti obutve, saj…

Kje vse vas je vodila pot, kakšni notranji občutki se porajajo?

Na mostu ob vasi Tabor se nam je pridružila romarka, krajši postanek smo imeli na Vranskem. Tu se je že začelo dogajati kakšno preobuvanje in lepljenje ustreznih pripomočkov. Tudi kakšni poživljajoči napitki so se prilegli. Ker pa smo imeli namen  dohiteti šmarnice v motniški cerkvi, smo kmalu krenili na pot. Tako nam je uspelo okrepiti tudi duha. Po sv. maši so stekli prvi pogovori z gostitelji, »novim« župnikom, mag. Miranom Kelvišarjem,  z nekaterimi domačini in seveda glavnim gostiteljem, g. Romanom Urhom. Njegova družina nam nudi vso podporo v hrani, pijači in omogoči izvrstno izkušnjo prenočevanja nad hlevom, v senu, ki je vsako leto na prvi pogled enako, pa vseeno tako drugačno. Letos nam je vsem bilo precej toplo v naših spalnih vrečah, tudi motniških zvonov smo se že malo navadili, krave pa na nas. Zvonovi ponoči bijejo drugače, morda celo malo prepogosto in glasneje ter ne dopustijo neprekinjenega spanca. Tako smo se popolnoma poistovetili z romarji v starih časih, ki pa si toplote prav gotovo niso zagotavljali tako kot mi. Pri zajtrku ob hlevu smo občudovali vragolije domačega psa z gospodarjem. Pridružilo se nam je še nekaj romarjev in sledilo je slovo. Po vzponu na Kozjak je bil čas za prvo gasilsko fotografijo. Čudili smo se prometu in hitrosti posameznih vozil po cesti čez Tuhinjsko dolino, ki smo se jo izognili kolikor se je pač dalo. Vreme nam je bilo naklonjeno. Po poti so nas pozdravljali ljudje. Isti kot prejšnja leta, še več pa drugih, tudi otroci. Morda nas že kar pričakujejo in nekaj bi manjkalo, če bi nas ne bilo. Puščali smo sledi in bogatili ne samo sebe, drug drugega, pač pa tudi vse tiste, ki so nas videli iz avtomobilov, domačih dvorišč, njiv, travnikov in vrtov. Po petindvajsetih kilometrih hoje se je kosilo v Kamniku že kar prileglo. Tu smo spet dobili stik s civilizacijo, saj se je vsem zelo mudilo, tudi cene so bile temu primerne. Vmes je bilo potrebno opraviti nekatere »posege«, da bi pot bolje stekla. Slišati je bilo prve stavke: »Če pridem do Adergasa, bom pa še do Brezij!« Ali pa: »Nisem prepričan(a), da bom videl(a) Brezje!« In odgovor: »Seveda boš, saj te čaka Marija in ostali naši romarji!« In kako umesten je bil vzklik: »Marija pomagaj!« In pomagala je! Vsi smo imeli pred očmi tisto teraso gostilnice v Cerkljah na Gorenjskem, ki je podcilj drugega dne. Ko se tam enkrat zlekneš v stol, veš, da bo težko vstati in ponovno shoditi, pa vendar brez tega enostavno ne gre. Po osvojenem podcilju, smo do Adergasa kar »poleteli« in bili nagrajeni z neizmernim bogastvom, ki se ne da opisati. Radi rečemo: »To je potrebno samo doživeti!« Mi smo! Kot skupina in vsak posebej. Povrhu vsega smo se imeli priložnost udeležiti še sv. maše. Kako se nam je prilegla ravno ta večerja, druženje, osvežitev in namestitev v postelje pod okriljem samostanskih zidov, ki pišejo zanimivo zgodovino! K samostanski, sedaj pa župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja, se je romalo že prej kot na Brezje,  saj so sedanjo baročno božjepotno cerkev začeli graditi že leta 1732. V njej je najstarejši Marijin kip na Slovenskem, ki so ga nune ob napadu Turkov skrbno čuvale v gozdu.

Kdaj pa ste prispeli na Brezje?

»Kot novi« smo se naslednjega dne po krepkem zajtrku in skupaj s še tremi domačini, odpravili na pot proti končnemu cilju. Podcilj zadnjega dne je bila tabla z napisom Brezje in seveda obvezno fotografiranje ob njej. V primerjavi s prejšnjimi leti je naš vodič Janko število kilometrov zmanjšal, saj je zadevo vzel zares in odgovorno ter šel kakšen teden prej na oglede.  Se je kar dobro poznalo, mi pa smo se čudili njegovi predanosti. Ali ima za to zasluge njegova žena, ki je prvič romala z njim? Prav gotovo ji je hotel olajšati pot! Tisti, ki smo romali že prej, pa smo se zaradi krajše trase rade volje odpovedali še ene terase, na kateri smo običajno spili  kavo. Če je bilo potrebno, smo se napotili tudi po robu kakšne njive, posejane s koruzo, globoko sklonjenih glav tudi čez kakšen gozd, pa s polno mero previdnosti pri spuščanju po strmem travniku, da smo le pridobili kakšen meter. V cilj smo prihajali drug za drugim, z večjimi in manjšimi presledki, vseh skupaj se nas je nabralo devetindvajset.  Navezovali smo stik z ostalimi romarji s prevoznimi sredstvi in toplo nam je bilo pri srcu.

Kdaj je bilo najtežje?

Ne zdi se mi, da je bilo kdaj posebno težko. Deležni smo toliko lepot in dobrot, da popolnoma prevladajo  nad morebitnimi težavami. Res pa je, da ko gledaš v tla, gredo kamenčki in trava tako hitro mimo, kilometri pa malo manj. Z dobro voljo, vzgledom  soromarja, z spodbudno besedo in lepimi mislimi, s polno drobnimi pozornostmi s strani sočloveka in narave, ni nedosegljivih ciljev in ničesar ni težko. Tudi kakšen močan sončen žarek ali pa dežna kaplja takoj izgubita svojo moč.

Kaj vse se te je posebej dotaknilo in ali lahko govorimo tudi o romanju v sebe?

Spomnim se prijetnega občutka, ko sem po nekem spustu iz hriba pod njim zagledala skupino motoristov. »To so vendar naši«!, sem si mislila in podobo, ki mi je dajala občutek stabilnosti, globoko vtisnila v spomin.  Prijetno je delo tudi to, ker smo dali povod, da so svoje motorne konjičke tisti dan usmerili proti Brezjam. Kaj lahko bolj pospeši že sicer utrujen korak in »skrajša« pot kot to, da te med vožnjo pozdravi dvignjena roka tvojega sovaščana, sopotnika na motorju in samo njemu značilen priklon glave voznika? Čisto kratki vmesni postanki in poglobljeni pogovori ter obujanje usod naših prednikov, dajejo posebno zadovoljstvo. »Kako so trpeli in kako so bili predani in ponižni v tem trpljenju! Koliko izgub svojih najdražjih so utrpeli v stoletju dveh svetovnih vojn in v drugih nesrečah ter boleznih? Pri tem jim je prav gotovo pomagala vera, upanje in ljubezen«, sem pomislila. Dovolj časa je bilo tudi za pot v sebe in premišljevanje o smislu življenja. Je pa to daljša pot in včasih ne uspeš priti na cilj. Zakaj tako prijetni občutki porajajo boleče spomine? Prav zato, ker je vse v zvezi s tem lastno samo nam ljudem, ker je to Ljubezen. Poseben občutek daje skupna sv. maša, ki jo je  pred glavnim oltarjem vodil naš g. župnik, Martin Cirar, saj nas je vse skupaj še posebej povezala in umirjala naša čustva. Za vsakega, ki si je želel »pogovor«  z Njo,  je našla dovolj časa. Koliko zahval, priprošenj je že slišala ta naša brezjanska Marija Pomagaj! Tudi naše, ki so bile zelo povezane z najbližjimi. Prav gotovo jim bo tudi tokrat prisluhnila. In koliko misli je že bilo osredotočeno na Njo. Ona, ki tako nežno objema svoje dete, ki se z ročicami pne proti njej, že ve in razume. Tako je pristno, da tudi sam začutiš roke otroka, ki te je objemal okrog vratu.

Ali si kaj pomislila, da je letos 200-letnica nastanka podobe Marije Pomagaj?

Seveda sem, saj je precej govora o njej in o njenem avtorju ter o izvoru ideje za ravno to podobo. Tako sem jo še posebej pozorno opazovala. Po mnenju poznavalcev je tovrsten stik božje Matere in Sina naslikan na zelo redkih podobah. Takšen dotik tudi na človeškem nivoju zaradi edinstvenosti odnosa, dobi pridih božanskega. Iz izrazov na njunih obrazih razberemo notranjo zadovoljstvo, ki se ne da opisati z besedami! »Ali podobno ne zmanjka besed ob občudovanju skrivnostnega obraza in nasmeha Mone Lize, velikega Leonarda da Vincija?«, pomislim? Na povezavi http://www.marija.si/ lahko ugotavljate kolikšna je moja zmota.

Kaj bi na to porekel avtor, Leopold Layer, ki je to podobo naslikal po podobi, ki je v innsbruški katedrali, od koder jo je prenesel župnik Urban Ažbe? Pravzaprav je on “za vse kriv”. Tu je namreč študiral vse do doktorata. Želel je, da podobna slika dobi svoje mesto v kapelici Marije Pomočnice na Brezjah, ki je stala ob skromni podružnični cerkvici sv. Vida, ki je še sedaj zavetnik brezjanske bazilike.

Kaj bi dodala za zaključek in za spodbudo tistim, ki tudi razmišljajo o peš romanju?

Gre za to, da se vsako romanje, posebno pa še v tej obliki, dogaja  na nivoju, ki ni očem vidno. Kar pomislimo kako so se jih veselili naši predniki, saj jim je to bil eden od redkih stikov s svetom, ljudmi, lahko rečem tudi s presežnim. Zadnje čase veliko govorimo o dodani vrednosti. Tovrsten način romanja nima nič opraviti z njo, saj je presežek in presežno. Iz več vidikov, ki jih ne morem naštevati, saj bi bilo preveč subjektivno. Vsak romar lahko našteje svoje. Vsi pa bi se strinjali z vsaj enim vidikom. Nagovorjeno je tisto kar je najgloblje v nas, česar še mi dobro ne poznamo in  nikoli ne bomo docela spoznali. Presežnost pa je v tem, da takrat živimo bolj za druge kot zase.

Vabljeni ste, da to doživite! Število sedežev ni omejeno. Ni se vam treba ničesar bati. Če želite pridobiti še več pogledov, si preberite dosedanje prispevke o romanjih na teh internetnih straneh. Že sam pogled na kolono peš romarjev iz nekaterih župnij Spodnje Savinjske doline, ki se vije in se še bo vila vse do Brezij do milostne Matere Božje, marsikoga osreči. Kaj šele tedaj, če si del nje? To osrečuje in pomaga iskati smisel bivanja. Saj veste kaj pravi mali princ pravi: »Bistvo je očem nevidno.« Življenje je vredno ravno zaradi tega bistva. Peš romanja so ena izmed tistih pomagal, ki nam ga pomagajo odkrivati.

Tekst v obliki odgovorov na vprašanja, ki so mi jih zastavljali: Marija Rančigaj

Foto: Marija Orožim