BESEDA ŽIVEGA BOGA
Oče pa je velel svojim služabnikom: »Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.« (Lk 15,22–24)
BESEDA O BESEDI
ŠEL BOM K OČETU, KI JE DOBER (Lk 15,1–3.11–32)
V priliki o izgubljenem sinu nehote vidim tudi zgodbo številnih današnjih mladih, ki zapustijo starše. Ti jih imajo radi, zato zelo trpijo, ko odidejo in zabredejo na kriva pota. Tudi v evangeliju oče trpi, ko ga zapušča najmlajši sin. Ker ga ljubi, trpi, a mu pusti svobodo, da odide.
Morda se nam zdi, da ima evangeljska zgodba prelep konec: sin se vrne k očetu. Kdaj se je pravzaprav sin odločil za to? Takrat, ko je padel najniže, ko je pasel svinje in mu ni nihče ponudil niti hrane, ki so jo jedle te za Jude nečiste živali. Evangelij tudi pove razlog za sinov odločilni korak. K temu pripomore spomin na očetovo dobroto. Sin se spomni, kako dober je njegov oče, ki ne daje kruha samo svojim, ampak celo najemnikom, in to v izobilju. Ko se zave očetove ljubezni in dobrote, sklene: »Vstal bom in šel k očetu.« Sin se je spreobrnil, ker je odkril, da je ljubljen.
Starši velikokrat trpijo, ko se njihovi otroci izgubijo ali zavrnejo Boga in zapustijo pot, ki so jih jo učili. Zato jih želijo privesti na pravo pot s trdo besedo, morda z zavrnitvijo ali celo grožnjo. »Evangelij pa uči, da človek ne spremeni svojega življenja, svoje miselnosti, se ne spreobrne k dobremu zaradi tega, ker bi ga kdo nadrl, mu očital, ga kaznoval, ampak zaradi tega, ker odkrije, da je ljubljen, kljub temu da je grešnik,« piše M. I. Rupnik. Tudi sodobni izgubljeni sinovi se bodo lahko vrnili na pravo pot, če bodo v stiski. Ko se bodo morda znašli na dnu, se bodo lahko spomnili, da jih nekdo ljubi in se lahko vrnejo k njemu. Lahko tudi trdimo: gorje človeku, če se takrat, ko bo v krizi, ne bo mogel spomniti, da ga kdo ljubi, kljub temu da je grešnik! Le h komu naj potem gre? Morda je danes prav zato toliko nesrečnih (mladih) ljudi, ker se v stiski ne morejo spomniti, da so brezpogojno ljubljeni, in ker ni ljudi, ki bi jim to povedali. (po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)
4. postna nedelja – C
ODPUŠČANJE NI PRELAGANJE ODGOVORNOSTI NA BOGA
»Odpuščanje pripada samo Bogu.« Gotovo ste slišali razlagati ta rek, kakor da ljudje ne morejo kaj narediti v dejanju odpuščanja. To je lep izgovor za prelaganje lastne odgovornosti na Boga! Toda to bi bilo zgrešeno, ker Bog na področju odpuščanja kakor tudi na vsakem drugem področju ne dela namesto nas tistega, kar spada k človeški iniciativi.
Pred kratkim mi je nekdo zagotavljal, da zlahka odpušča: »Če me kdo rani, takoj prosim Boga, da mu odpusti. Tako se mi ni treba mučiti z vsakovrstnimi emocijami: s trpljenjem, jezo, zamero ali ponižanjem.« Kakorkoli že je bilo takšno prikazovanje vere občudovanja vredno, nisem mogel, da ne bi povprašal po mentalnem zdravju te osebe. Namesto da bi zavestno sprejel svoje življenjske razmere, kakorkoli boleče že pač so, jih je preložil na Boga. Da me boste prav razumeli. Verujem v nujnost zatekanja k duhovnemu, kot bistvenem elementu v odpuščanju, toda nič manj ne verujem v to, da se mora človek za sprejem Božje milosti najprej pripraviti na človeški ravni. Odpuščanje je sočasno človeško in Božje dejanje. Narava in milost se medsebojno ne izključujeta, temveč se usklajujeta in dopolnjujeta. (po: J. Monbourquette, Kako odpustiti)
Jedel si z grešniki in cestninarji, in če bi še hodil po zemlji,
bi prisedel h goljufom, zatiralcem in mučiteljem,
k tistim, ki kratijo svobodo, k Herodom in Pilatom današnjega sveta.
Prisedel bi k vsakemu od nas, da bi začutil tvojo bližino.
Naj ti rečemo hvala, ker se smemo obračati k tebi,
ker nas iščeš, razkropljene, zbegane in onemogle.
Naša pota so oskrunjena in grešna, a vrnili se bomo v Očetovo hišo.
Tam se bomo veselili srečne vrnitve vseh izgubljenih.
Po: B. Golob, Zahvala za Božji kruh
Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil
Naslovljeno na vas
Potrebnost osebne spovedi
Pogosto se sliši ugovor: »Zakaj ravno spoved? Pustite me na miru, jaz bom s svojim Bogom vse uredil sam!« Toda ravno v tem se naša vera, dragi bratje in sestre, razlikuje od vseh drugih verstev. Bistvena značilnost in resnica naše vere je namreč tudi to, da je vsa utemeljena na posredništvu. Najprej na velikem Sredniku med Bogom in človeštvom, to je na Jezusu Kristusu, kakor piše apostol Pavel: »Zakaj en Bog je; eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal sam sebe v odkupnino za vse, v pričevanje ob svojem času« (1 Tim 2,5-6; Heb 8,6; 9,15). – Potem je utemeljena tudi na srednišvu Kristusovega naslednika apostola Petra, ki mu je Gospod izročil ključe: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih« (Mt 16,19). In končno je utemeljena na sredni- štvu apostolov in njihovih naslednikov: »Prejmite Svetega Duha: katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani!« (Jn 20,22-23). Velika značilnost našega Boga je torej tudi v tem, da je rad med ljudmi (3 Mz 26,11-12) in da svoje delo opravlja in svoje načrte uresničuje po ljudeh. (Iz Pastirskega pisma slovenskih škofov za postni čas 2016)
V navedenem pismu je tudi priporočeno, naj se na prejem zakramenta sprave dobro pripravimo. Pri tem nam more zelo koristiti spokorno bogoslužje. Letos je besedilo za vse tri škofi mariborske metropolije pripravila Pastoralna služba, zato ga bodo uporabili (zelo verjetno) po vseh župnijah, kjer bodo imeli spokorno bogoslužje. Premišljevanje in spraševanje vesti se naslanja na evangeljsko priliko O izgubljenem sinu. V župnijski cerkvi na Gomilskem bo to v petek ob 17.00 uri. Bo tudi na voljo spovednik, prav tako v nedeljo pri obeh sv. mašah (skupne odveze pa tudi drugod ni). Lepo vabljeni – povabite še druge.
Svetoletno romanje v celjsko stolnico bo prihodnjo nedeljo, 13.3. začetek slovesnega bogoslužja, ki ga bo vodil naš škof, bo ob 15. uri. Če bo dovolj prijavljenih (do srede zvečer) bo ob 14.00 peljal avtobus. Pojdimo skozi »sveta vrata«!
MAŠNI NAMENI
NED – 6.3.
4. postna nedelja
Marcijan, mučenec
7.00 češčenje
7.30 za vse župljane – žive in rajne
9.00 sv. maša ob oblet.Izidorja Završnik (v Taboru)
10.00 za +Jožefa Brdnika – 30. dan (v Šentrupertu)
PON. 7.3.
Perpetua in Felicita, muč.
17.00 za +Ostrožnikove
TOR – 8.3.
Janez od Boga, redov.
17.00 za +Španovega Poldeja in Rudija
SRE – 9.3.
Frančiška Rimska, redov.
17.00 za +starše Cirar
ČET – 10.3.
40 mučencev iz Armenije
15.30 Križev pot: za +dobrotnike (v Šentrupertu)
za +Albina, Marijo, Binija, Bertečeve
17.00 za +starše Šketa
PET – 11.3.
Benedikt, škof
16.45 Kratek Križev pot: za spravo
17.00 za +Travnarjeve, spokorno bogoslužje
SOB – 12.3.
Justina, dev., mučenka
17.00 za +Jožeta Kugler
NED – 13.3. papeška
5. postna nedelja, tiha
Kristina, mučenka
7.00 češčenje, 2 spovednika in med mašama
7.30 za vse župljane – žive in rajne
10.00 za +Ivana Rojnika – oblet.
Karitas: sestanek sodelavcev župnijske Karitas bo v torek ob 18.00 uri
v župnišču. Vsi lepo vabljeni.
Versko srečanje za odrasle bo v sredo ob 19.00 uri v Domu srečanj. Tema: Jezusovi blagri. Voditelj srečanja bo g. Andrej Vuga. Lepo vabljeni.
Sestanek za starše veroučencev 8. in 9. razreda gomilske in šentrupertske skupine bo (dva termina): v sredo ob 15.45 uri ali v petek ob 17.45 uri v Domu srečanj.
Mladinski: bo v soboto ob 18.00 uri v Domu srečanj. Dekleta in fantje, lepo vabljeni.
Bralci v ned.: I. Lucija Blatnik, Janez Jelen II. Saša Podbregar, Petra Rančigaj
Dežurni ministrant(ka): Špela Polak, Jernej Semprimožnik
Urejanje župnijske cerkve: Trnava