BESEDA ŽIVEGA BOGA

Po šestih dneh je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro. Tedaj se je pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko luč. (Mt 17,1–2)

BESEDA O BESEDI

ANA GRE V HRIBE Mt 17,1–9

»Ana, kaj je s teboj, da te ni več v cerkev? Do lani si redno prihajala.« – »Vpisala sem se med planince. Ob nedeljah zdaj hodim v hribe.« – »Pa nič ne pogrešaš maše?« – »Saj je Bog tudi v gorah.« – Jezus je s tremi apostoli danes šel v planine. Šli so, pravi evangelist, na visoko goro. Jezus, ki je imel izredno razvit čut za naravo, o tem pričajo njegovi govori, je gotovo užival v lepoti planinskega sveta. Njegovo srce se je širilo ob čudovitih razgledih, ki so se odpirali na vse strani, se stiskali z obzorjem in izgubljali v neskončnost. V njih je zrl odsev Očetove lepote. Če jo znajo in v kolikor jo znajo zreti tudi današnji planinci, imajo v Jezusu velikega prijatelja. – Toda Jezusa je vleklo na goro še nekaj drugega. Tam se je želel srečati z Očetom. Pa ne le skozi ogledalo narave, temveč osebno: pogovor z Očetom ga je tako prevzel, da mu je obraz zažarel in so se mu oblačila zasvetila. Kaj vse sta si povedala, ni zapisano. Vemo le, da je Oče nad Sinom izrazil veselje, apostolom pa naročil, naj ga poslušajo. – Sklepati smemo, da sta se pogovarjala o našem odrešenju. Sin je obljubil Očetu, da bo nadaljeval z oznanjevanjem njegove ljubezni in da bo za nas dal življenje. Oče je obljubil Sinu, da ga bo obudil od mrtvih in popeljal v svojo slavo, z njim pa tudi vse tiste, ki jih bo Sin odrešil. Jezus torej ni šel na goro samo kot izletnik. Šel je, da se tesneje poveže z Očetom in se utrdi v svojem življenjskem poslanstvu. Utrdil se je in v njem utrdil tudi apostole. Ker je vse stvarstvo Božje, nam je Bog blizu povsod. Tudi v gorah. Je pa gora, na katero nas Bog vabi na osebni pogovor in na kateri se nam ob nedeljah na poseben način razodeva. To je oltar v naših cerkvah. Vsakomur je dostopen. Vsi bi se ob njem morali pogovarjati z Očetom, utrjevati v svojem poslanstvu in se neprenehoma spreminjati. Ana, ali nisi tega tudi ti potrebna. (po: TV Slovenija – Ozare)

2. postna nedelja

GORA TABOR – KRAJ JEZUSOVE SPREMENITVE

Po starem krščanskem izročilu se je to, o čemer govori današnji evangelij, dogajalo na gori Tabor, ki stoji osamljena na galilejski ravnini in se dviga 588 metrov visoko. Gora Tabor je bila znana že v zgodovini izvoljenega ljudstva stare zaveze. Na pobočjih te gore je izraelski vojskovodja Barak okoli leta 1125 pred Kristusom po nasvetu sodnice in prerokinje Debore premagal Kanaance. Preroku Jeremiju se je gora Tabor zdela tako imenitna, da jo je opeval kot podobo Božjega veličastva. Zapisal je namreč: »Jahve bo prišel, podoben Taboru med gorami.« Izraelski kralji, ki so se izneverili sinajski zavezi, so na vrhu Tabora postavili malikovalsko svetišče in zaradi tega jih prerok Ozej ostro graja.
Na vrhu gore Tabor je že proti koncu 4. stoletja stalo svetišče v spomin na Gospodovo spremenitev. Neznani romar leta 570 poroča, da so tam gori sezidali kar tri cerkve, ker je apostol Peter dejal: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tu tri šotore.« Na začetku 13. stoletja je dal turški sultan Malik cerkev in samostan na Taboru porušiti ter na ruševinah zgraditi močne utrdbe, ki pa so stale le malo časa. Tudi kapelico, ki so jo Turki kristjanom pustili postaviti, so kmalu podrli. Gora Tabor je bila skoraj štiri stoletja zapuščena. Od 17. stoletja dalje so frančiškani iz Nazareta prihajali sem gor, da bi na ruševinah nekdanje cerkve maševali za romarje.
Sedanjo baziliko, zgrajeno v sirsko-romanskem slogu, je zasnoval italijanski arhitekt Bar luzzi. Graditi so jo začeli leta 1919, posvečena pa je bila leta 1924. V dveh zvonikih sta kapeli, posvečeni Mojzesu in Eliju, dvema pričama Jezusove spremenitve, v spodnjem delu cerkve so predstavljene štiri Kristusove spremenitve: rojstvo, evharistija, smrt, vstajenje.

Kakor Abraham tudi mi ne vemo, kaj bo v prihodnosti z nami.
Toda, Gospod, brez pridržka se izročamo v tvoje roke.
Zdravje ali bolezen, veselje ali žalost, prijateljstvo ali osamljenost,
tvoja bližina ali tvoj skriti obraz – vse je dobro, če prihaja od tebe.
Ljubezen in pomoč si – česa bi si še želeli? Hvala ti, Gospod!
(po: Uvodi pri nedeljskih in prazničnih sv. mašah – leto A)

Naslovljeno na vas

Pri današnji dopoldanski sv. maši ponovitev vabila za popoldne

VABILO NA SLAVJE OB 100-LETNICI ROJSTVA DUHOVNIKA – MUČENCA IZIDORJA ZAVRŠNIKA
Letos mineva 100 let od rojstva Izidorja Završnika (4. 4. 1907-10. 3. 1943), duhovnika naše škofije, ki je 10. marca leta 1943 v mariborskih zaporih dal življenje za mladoletnega jetnika Franca Žvana in ga zato po pravici lahko imenujemo slovenski Maksimilijan Kolbe. Naši bratje Poljaki so svojega pričevalca že leta 1971 »postavili na oltar«. Pri nas gre to, žal, nekoliko bolj počasi. Smo pa zelo hvaležni škofijskemu kanclerju msgr. Jožetu Kužniku, da nam je v knjigi »Krvave zvezde Starega piskra«, ki je leta 2007 izšla v Mariboru, popisal življenje in mučeniško smrt Izidorja Završnika, pa tudi Mihaela Grešaka in prof. Ferdinanda Potokarja, ki sta tudi izpila kelih trpljenja in mučeniške smrti. V teh dneh izide »Zmagovito pričevanje«, še en dragocen prispevek o Izidorju Završniku, tokrat izpod peresa dr. Karla Gržana.
Sv. papež Janez Pavel II. v apostolskem pismu »V zarji 3. tisočletja« (čl. 37) ugotavlja, da se je Cerkev prvega tisočletja rodila iz krvi mučencev. Na koncu drugega in v začetku tretjega tisočletja Cerkev znova postaja Cerkev mučencev. Njihova imena se ne smejo pozabiti in izgubiti. Ne samo imena, tudi njihovo pričevanje je nadvse dragoceno. Zato hvalimo Gospoda, da nam je »njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja in njihova priprošnja pomoč«. Zato vas tudi jaz prisrčno vabim, da v nedeljo, 12. marca 2017, ob 15. uri priromate v župnijo Gomilsko, kjer je živel Izidor Završnik in sodelujete pri spominskem slavju ob 100-letnici rojstva Izidorja Završnika. Naj bo to bogoslužje naš prispevek za beatifikacijo slovenskih mučencev, za duhovne poklice in za narodno spravo.
Dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof

To je vabilo našega g. škofa vsem župnijam celjske škofije. Toliko bolj velja nam, ker bo to v naši župniji in sta med njimi dva naša župljana. Zato prav, da se tega bogoslužje, ki ga bo vodil g. škof v čim večjem številu udeležimo.

MAŠNI NAMENI

NED – 12.3.
2. POSTNA NEDELJA –
NED. SVETNIŠKIH KANDIDATOV CE. ŠKOFIJE
Inocenc I., papež    
7.00 češčenje – kratek križev pot—ne bo
7.30 ne bo sv. maše
10.00 za vse župljane
15.00 ŠKOFIJSKO SLAVJE: molitvena ura
16.00 slovesno somaševanje

PON. 13.3.
Kristina, mučenka    
17.00 za vse Strnadove

TOR – 14.3.
Matilda, kraljica    
17.00 Za +Marijo in Karla Tekavc

SRE – 15.3.
Ludovika de Morillac, redovnica    
17.00 za +Vido Stanko

ČET – 16.3.
Hilarij Oglejski, škof    
16.00 križev pot: v hvalo Odrešeniku (v Šentrupertu)
za +Pavlo in Avgusta Petrovc –obl
17.00 za +Tiselja (god)

PET – 17.3.
Patrik, škof,misijonar    
17.00 križev pot: za zvestejšo hojo za Kristusom
za +Jožeta in vse Turkove

SOB – 18.3.
Praznovanje sv. Jožefa    
17.00 za +Andreja Urankarja

NED – 19.3.
3. POSTNA NEDELJA
Jožef, Jezusov rednik
Začetek tedna družine    
7.00 češčenje – kratek križev pot.
7.30 za vse župljane
10.00 za +Ivana Rojnika—oblet.
sv. krst

Svetopisemska skupina se bo zbrala v torek ob 18.00 uri. Lepo vabljeni.

Sestanek Tajništva ŽPS bo v četrtek ob 19.30 uri. Člani vabljeni /verska srečanja za odrasle pa smo v četrtek zaključili in ga v tem tednu ne bo/.

Veroučenci vabljeni h križevem potu. V tem tednu še posebno 7. razred.

Napoved: kandidati za prvo sv. obhajilo bodo v nedeljo 26.3. sooblikovali 2. sv. mašo, v soboto, 1.4. pa bodo imeli daljšo pripravo na 1. sv. obhajilo.

Bralci v nedeljo: I. Tilen Natek, Anka Trogar II. Nika Šram, Marko Vasle
Dežurni ministrant(ka): Aljaž Lončar, Matevž Lončar
Krašenje župnijske cerkve: Grajska vas