Oznanila v PDF obliki.

BESEDA ŽIVEGA BOGA

Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zraslo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega,drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. (Mt 13,4–8)

BESEDA O BESEDI

Kako to, da blagodejni dež Božje besede v naših srcih ne povzroči nobene spremembe? Mogočih je več odgovorov in vsak ga mora dati zase, kajti vsak sebe najbolje pozna. Mnogokrat Božja beseda do našega srca sploh ne seže. Srca so kot zaprte in zapečatene posode. V njih je vse polno drugih misli, zamisli, modrosti in skrbi, tako da za Božjo besedo ni prostora.
Morebiti pa se Božji besedi le odpremo. Tedaj so na vprašanje, zakaj se tako malo spremenimo, možni dogovori, ki jih je dal Jezus, ko je apostolom posebej razlagal svojo priliko o sejalcu. Prvič: Božjo besedo slišimo, a je ne razumemo, pa pride hudi duh in ugrabi, kar je posejano v srce, ker se boji, da bi se človek v veri poučil in utrdil. To so semena, razlaga Jezus, ki so posejana ob poti. Potem pride seme, ki je padlo na kamnito zemljo: to so ljudje, ki Božjo besedo z veseljem sprejmejo, so pa površni. V cerkvi so taki ljudje zmožni globokih in silnih čustev, komaj prestopijo prag cerkve, pa znajo pozabiti, da so kristjani. Ko nastopi »vročina« življenja, seme Božje besede usahne, ker nima korenin. Tretje vrste poslušalci Božjo besedo z veseljem poslušajo, pa jim vsakdanje skrbi njeno seme zadušijo. Skrbi moramo vključiti v molitev, saj je predmet vere vse, kar čutimo in doživljamo, kar nas skrbi in kar nas napolnjuje z veseljem. Po: S. Čuk, Misli srca

Oratorij 2020 – Zaupam, zato si upam

Letos bomo na oratoriju spoznavali življenje kraljice Estere. Estera je preprosto dekle, ki zaradi svoje zunanje in notranje lepote postane kraljica mogočnega Perzijskega imperija. V moči te svoje nove vloge kljub tveganju za lastno življenje reši svoje ljudstvo zanesljive smrt.
Tako kot Estera smo se tudi mi letos med pripravami soočali z mnogimi ovirami in se spraševali ali bomo oratorij sploh lahko izvedli. Ker vemo, da so otroci letos še posebej željni druženja, smo se odločili, da ga vseeno izpeljemo. Ker pa se razmere iz dneva v dan bolj zaostrujejo, smo presodili, da je preveč tvegano, da bi ga izvedli v običajni obliki, zato smo ga malo priredili. Otroci se bodo tako družili samo tri dni v dveh manjših skupinah, mi pa verjamemo, da bo zato ta čas še bolj kvalitetno preživet.
Staršem se zahvaljujemo, da verjamejo v nas in so nam tudi letos v varstvo zaupali svoje otroke. Mi pa obljubimo, da se bomo po najboljših močeh potrudili, da bodo otroci na oratoriju vseeno uživali, kljub tem težkim in negotovim časom. Vse župljane naprošamo, da se na nas spomnijo v molitvi. Animatorji

KOTIČEK ZA OTROKE

Prosti poletni dnevi so idealna priložnost, da se naučimo tudi kaj novega ali zgolj obnovimo naše znanje. Tako se bomo morda v teh tednih najmanjši naučili celo kako preprosto molitvico. Tudi ti kljub prostim dnem ne pozabi na pogovor z Jezusom. Vsako molitev pa začnemo in končamo z znamenjem križa. In kaj nam govorijo te kretnje?
V IMENU OČETA
Dotaknem se čela in počastim Očeta, ki je ustvaril čudovito naravo, dom za nas. Da bi bile moje misli vedno na voljo Njemu, da jih vodi.
IN SINA
Z roko naredim potezo čez prsi navzdol do trebuha. Kot Jezus, ki je prišel na Zemljo, da me odreši. Nato se dotaknem srca in pokažem, da moje srce pripada Jezusu. Želim ga posnemati.
IN SVETEGA DUHA
Z leve strani sežem na desno in pomislim na Svetega Duha, ki prebiva v mojem telesu in me povezuje z Bogom.

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Simon Brdnik, Jure Vasle

                                 pri 2. sv. maši: Saša Griguljak, Nika Šram

Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Gomilsko II.

Dežurni ministranti: Rok in Zala Rojnik

Napovedujemo:

* V nedeljo 26. 7. je Krištofova nedelja pri kateri se bomo zahvalili za srečno vožnjo in blagoslovili vozila, darove pa bomo zbirali za vozila naših misijonarjev po svetu.

* V soboto 25. 7. načrtujemo izlet v planine s sveto mašo. Navdušenci si rezervirajte termin, več podrobnosti sledi v naslednjih oznanilih.

Zaščitni ukrepi v zvezi s koronavirusom:

* Obvezna uporaba zaščitnih mask v cerkvah.

* Obvezno razkuževanje rok ob vstopu v cerkev.

* Nenehno ohranjanje medosebne razdalje 1,5 metra, razen med osebami istega gospodinjstva.

Oznanila v PDF obliki.

BESEDA ŽIVEGA BOGA

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče  in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. (Jn 10,1–15)

BESEDA O BESEDI

Jezus kot Dobri pastir pooseblja veličino in hkrati nežnost Boga. Odnos pastirja do ovac primerja z odnosom med njim in Očetom. Kot je Oče vreden Sinove ljubezni, tako so ovce vredne pastirjeve ljubezni. Pomeni, da Jezus, Dobri pastir, nič manj ne ljubi ljudi, kot ljubi svojega Očeta. Gre za brezpogojno ljubezen, ki se za nas do konca daruje na križu. »Dobri pastir da svoje življenje za ovce«. Krotko je dovolil, da so ga ponižali v klavno ovco.
Jezusovo obljubo, da mora poskrbeti tudi za ovce, ki niso iz tega hleva in jih pripeljati in bodo poslušale njegov glas in bo ena čreda, en pastir, sta kot Božji klic dojela sveta brata Ciril in Metod. Zapustila sta domači Solun, se odpovedala visoko razvitemu kulturnemu prostoru Bizanca, varnosti grške tradicije in se odzvala prošnji moravskega kneza Rastislava ter leta 862 odšla misijonarit med Slovane. Širila sta krščansko oznanilo med naše prednike. Gotovo je bilo zanju najbolj boleče, da so nekateri, ki so se imeli za dobre pastirje, ovirali njuno delo. V bogoslužju niso trpeli slovanskih besed. Niso dojeli, da v čredi ne sme biti diskriminacije. Ljubezen Dobrega pastirja ni selektivna in nikogar ne izključuje. Število v čredi ni omejeno, ampak je neskončno. Med ovcami ni razlik. Edina skrb Dobrega pastirja je torej, da se katera od ovac ne izgubi. Po: dr. Peter Štumpf

NEDELJA SLOVENCEV PO SVETU

V nedeljo, 5. julija 2020 praznujemo tradicionalno Nedeljo Slovencev po svetu. Slovence po svetu med drugim povezuje Rafaelova družba, Katoliško središče Slovencev po svetu.
Okrog pol milijona Slovencev živi izven svoje matične domovine. To je velika številka, če nas je v domovini približno dva milijona, a tega v našem vsakdanu ne zaznavamo najbolje. Mnogih meje ni več, možnosti komuniciranja in potovanja pa postajajo vedno bolj dostopne. Tako imamo veno več možnosti, da z manj truda vzpostavljamo enoten slovenski prostor, ki ni več tako zelo odvisen od kraja bivanja.
Prof. dr. Kajetan Gantar je glede ljubezni do domovine zapisal takole:
»Ne moreš biti drugega kot domoljub. Kdor svojega doma in svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad. Če ne bomo domoljubi, smo ob današnji globalizaciji zapisani odmrtju. Domoljubna vzgoja nam manjka. Ko sem pred davnimi leti prvič pripotoval v Švico, me je presenetilo, kako so že ob skromnem prazniku kantona na vseh hišah vihrale zastave. Pri nas pa je marsikdaj ravno obratno. Ob državnih praznikih vidiš ulice, kjer niti na eni zasebni hiši ne visi zastava. Domoljubno vzgojo v smislu slovenstva sem v otroških letih užival doma, v takratnem družinskem okolju, že v letih Kraljevine Jugoslavije. Oče me je večkrat prosil, naj mu ob smrti v krsto položimo trak Akademskega društva Danica z barvami slovenske zastave. In v takšnem domoljubju sem tudi vzgajal svoje otroke. Oče in mati sta prva, ki v srca svojih otrok sadita ljubezen do slovenske besede, ki je najmočnejše jamstvo za ohranjanje narodne zavesti in za obstoj slovenske države.«
Dr. Andrej Fink, pravnik in profesor v Buenos Airesu, ki že vse življenje dela v Argentini, a se pogosto vrača v Slovenijo, pa nam svoj pogled osvetljuje na naslednji način:
» Slovenijo, domovino staršev in končno tudi svojo, smo spoznavali posredno, iz pripovedovanj, iz slik, iz knjig. Lahko rečem, da smo spoznavali realno Slovenijo, čeprav je nismo imeli pred seboj in okoli sebe. Smo pa dobivali vse bistvene elemente, s katerimi smo se po osamosvojitvi suvereno podali v konkretno Slovenijo in ob srečanju z njo ugotovili, da nam nič pomembnega ne manjka za vzpostavljanje živega stika z njo. /…/
Še pred kakimi desetimi leti so pred menoj mnogi jokali, ko so se spominjali prestanega trpljenja. A živeli s(m)o naprej in skušali preseči in sublimirati vse, kar nas je hudega spremljalo. Če se naravno vsak človek sprašuje o smislu, temeljih in vrednotah, nam k sreči vsega tega ni manjkalo. Temelji in vrednote krščanstva in slovenstva so dajali smisel vsemu. S tem s(m)o gledali naprej … in uspeli, paradoksno, celo z optimizmom na obrazu. Ta optimizem čutimo še danes.«

CIRIL IN METOD, APOSTOLA SLOVANOV

»Ciril in Metod sta bila misijonarja grškega rodu, ki sta pri oznanjevanju in širjenju krščanske vere uporabljala glagolico. Ciril se je rodil okrog l. 826 ali 827, Metod pa okrog l. 812 ali 815 v Solunu. Pri krstu so ju poimenovali Konstantin in Mihael, vendar sta ob vstopu v samostan imeni spremenila. Najprej sta delovala kot knjižničar in učitelj filozofije. Mladost sta preživela v okolici Soluna, cesar pa ju je okrog l. 860 poslal misijonarit na polotok Krim.
Moravski knez Rastislav ju je okrog l. 860 povabil med slovanske narode, kjer sta delovala na tedanjem velikomoravskem ozemlju, ki je zajemalo današnjo vzhodno Slovenijo, vzhodno Hrvaško, Madžarsko, Češko, Slovaško, južno Poljsko, jugovzhodno Nemčijo in zahodno Ukrajino ter širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Po treh letih na Moravskem sta odšla v Panonijo in od tam preko Benetk v Rim. Pri papežu Hadrijanu II. (867–872) sta dobila dovoljenje za opravljanje bogoslužja v slovanskem jeziku.
Ciril je v Rimu zbolel in umrl, papež Hadrijan II. pa je Metoda poslal h knezu Koclju v Panonijo. Na tem ozemlju je prišel v spor z nemškimi duhovniki in bil obtožen krivoverstva. Po izpustitvi mu je papež Janez VIII. (872–882) ponovno dovolil uporabo slovanskega jezika za bogoslužno rabo.
Praznik apostolov Slovanov je priložnost za ovrednotenje in zavedanje njunega pomena na področju evropske kulturne, zgodovinske in jezikovne dediščine, ki je povezana tudi z našo deželo.« (katoliska-cerkev.si)

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Majda Jelen, Mojca Strožer
                              pri 2. sv. maši: Petra Rančigaj, Robi Natek
Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Gomilsko I.
Dežurni ministranti: Marko in Mitja Mak

Velika zahvala vsem, ki ste sodelovali pri procesijah in pomagali pri okrasitvi oltarjev tako na Gomilskem kot na podružnicah. Vaš trud je znamenje ljubezni do Jezusa, ki nas hrani s svojim telesom in krvjo. Bog povrni!

Oratorij na Gomilskem bo potekal v predvidenem terminu. Organizatorji bodo zagotovili ustrezne varnostne ukrepe v zvezi s korona virusom.

V zadnjem času so bili krščeni: Miha in Luka Zadobovšek ter Tinkara Ojsteršek. Molimo zanje in za družine, da bi vztrajali v veri in ljubezni.

Od 25. junija je spet obvezna uporaba zaščitnih mask v zaprtih prostorih, torej tudi v cerkvah. Še vedno veljajo tudi ostali ukrepi: obvezno razkuževanje rok ob vstopu v cerkev in nenehno ohranjanje medosebne razdalje 1,5 metra, razen med osebami istega gospodinjstva.

Oznanila v PDF obliki.

BESEDA ŽIVEGA BOGA

Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. (Mt 10,38–40)

BESEDA O BESEDI

Ljubezen očeta, nežnost matere, lepo prijateljstvo med brati in sestrami, vse to, čeprav zelo dobro in upravičeno, ne sme nasprotovati Kristusu. Ne zato, ker bi od nas zahteval, da smo brez srca in brez hvaležnosti, nasprotno – ker je do učitelja potreben prednostni odnos. Za kateregakoli učenca, tako laika, laikinjo, duhovnika, škofa … mora biti to prednostni odnos.
Kdor se pusti pritegniti v to vez ljubezni in življenja z Gospodom Jezusom, postane njegov predstavnik, njegov »veleposlanik«, in sicer predvsem z načinom, kakšen je in kako živi. In sicer do take mere, da jim Jezus sam, ko pošilja svoje učence v misijone, reče: »Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal« (Mt 10,40). Potrebno je namreč, da ljudje zaznajo, da je za tega učenca Jezus resnično »Gospod«, je resnično središče življenja ter vse v življenju. Ni pomembno, če ima, kakor vsaka človeška oseba, svoje meje, tudi svoje napake, da le ima ponižnost priznati jih in da nima razdvojenega srca.
»Kristjan sem, Jezusov učenec sem, a imam razdvojeno srce« … Tako ne gre. Dvojnost ni krščanska. Z njo nisem pošten ne do sebe ne do drugih. Zaradi tega Jezus moli k Očetu, da učenci ne bi zapadli posvetnemu duhu. Ali si namreč z Jezusom, z Jezusovim duhom – ali pa te vodi posvetni duh.
Vir: papež Frančišek

NOVOMAŠNIKI 2020

V naši, celjski škofiji, nimamo letos žal nobenega novomašnika. Nimamo niti nobenega bogoslovca, ki bi se na duhovniški poklic pripravljal. Tako vsaj naslednjih 7 let v naši škofiji ne bo novega duhovnika.
Je pa zato bolj vesela ljubljanska nadškofija, ki ima letos kar 5 novomašnikov, novomeška enega, enega novomašnika pa ima tudi redovna skupnost Lazaristov. Spomnimo se jih v molitvi, ko bodo v teh dneh posvečeni v duhovnike.
Naj nas ob začetku njihove duhovniške poti pospremijo nekatere njihove misli, ki so jih zapisali v letošnjem glasilu Marijine kongregacije slovenskih bogoslovcev in duhovnikov Virtuti et Musis, ko so razmišljali o temah, s katerimi so se srečevali v svojih zaključnih delih na fakulteti.

Matej Rus (Šentvid pri Stični): o skušnjavah
Beseda »temeljna odločitev« že pomeni odgovor na Jezusov klic, vendar se pri tem ne konča. Tudi pri Jezusu se ni končalo, saj je bil takoj po svojem krstu v Jordanu voden s strani Svetega Duha v puščavo, kjer ga je preizkušal skušnjavec.
Kljub temu pa skušnjave ne smemo zamenjevati s pojmom preizkušnje. Preizkušnja vedno pomeni željo Boga, da bi z nekaterimi ovirami v življenju človek poglobil svoj odnos z Njim. Medtem ko človeka vedno skuša hudič, ki želi, človeka iztrgati iz občestva z Bogom. Vendar pa lahko tudi delovanje hudiča Bog obrne v priložnost, da moremo izpovedati svojo vero v Gospoda.

Janez Potisek (Dol pri Ljubljani): o edinosti v Cerkvi
Needinost med kristjani je velika rana, ki smo jo na Kristusovem telesu, Cerkvi, povzročili (in jo še povzročamo!) ljudje. Ko po preteklih stoletjih od daleč opazujemo in iščemo razloge za razkole, smo si lahko edini vsaj v tem, da so vsi posledica človeških napak, zaletavosti (samooklicanih) branilcev prave vere pa tudi političnih spletk. Pot k edinosti je zmeraj bil in ostaja samo Kristus. Edini med seboj smo lahko samo takrat, kadar smo edini v Kristusu.

Anže Cunk (Kokrica): o lepoti v bogoslužju
Jezus sam se v Svetem pismu razodeva kot sijaj in veličastvo. Jezus Kristus nam kaže, kako zmore resničnost ljubezni preobraziti temno skrivnost smrti v prenavljajočo luč odrešenja. Svetloba Božje slave presega vsako zemeljsko lepoto. Resnična lepota je Božja ljubezen.

Tilen Oberwalder Zupanc (Jarše): o cerkveni glasbi
Poslušanje cerkvene glasbe, kvalitetne in primerne, je priložnost, ki me približa Bogu. Korala, zborovskih in ljudskih pesmi. Slednje sploh, ko zapoje celotna cerkev. Ni vedno tako, da bi se lahko samo prepustili in poslušali (sploh, kadar je petje razglašeno). Pomembno je tudi, da se sami aktivno vključimo v pevske dele bogoslužja.

Martin Leban (Jesenice): o duhovnem spremljanju mladih
Duhovni spremljevalec ni človek, ki vse ve, ampak bi ga lahko v določenih lastnostih primerjali kar s Samarijanko – je grešen človek, ki pa je v svojem življenju že doživel dotik Boga in dopustil, da ga je ta dotik spremenil. O tem srečanju govori drugim ljudem in jih do tega skuša pripeljati. Pri tem pa skuša uporabiti Jezusov pristop: ljudi nagovoriti v konkretni stiski, jih poslušati, ob njih vztrajati in jih ne obsojati. Mnogi avtorji duhovnega spremljevalca primerjajo kar s sopotnikom. Svojega spremljanca spremlja na delu poti, občuduje vse Božje posege v njegovem življenju in mu s svojimi izkušnjami pomaga pri vstopanju v odnos z Bogom.

Blaž Franko (Šentjernej): o sodobni tehnologiji pri oznanjevanju
Naša generacija je zrasla skupaj s tehnologijo. Ker smo zasičeni z informacijami, smo se bolj ali manj uspešno morali naučiti delati selekcijo kaj je uporabno in kaj ne. Zanimivo je le tisto kar v hipu pritegne mojo pozornost. Zunanji videz je zato postal izjemno pomemben, čeprav se za njim morda skriva slaba vsebina. Lahko bi rekli, da knjigo sodimo po njenih platnicah, ne po vsebini. Tudi prepoznavanje simbolne govorice smo reducirali le na prepoznavanje čustev preko »emoji smeškov« v sporočilih.

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Lucija Blatnik, Ivi Rančigaj
                              pri 2. sv. maši: Petra Basle, Tea Pogorevc
Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Zakl
Dežurni ministranti: Matevž Lončar, Anže Klančnik

V četrtek po maši molitev za duhovne poklice, v petek litanije Srca Jezusovega in posvetitev, v soboto pa litanije Matere Božje in posvetitev.

Pogreb † Jožefe Urankar (Gomilsko 12) bo v ponedeljek, 29. junija ob 16.00 v Braslovčah. »Gospod, daj ji večni pokoj, in večna luč naj ji sveti.«

Od 25. junija je spet obvezna uporaba zaščitnih mask v zaprtih prostorih, torej tudi v cerkvah. Še vedno veljajo tudi ostali ukrepi: obvezno razkuževanje rok ob vstopu v cerkev in nenehno ohranjanje medosebne razdalje 1,5 metra, razen med osebami istega gospodinjstva.

Na praznik apostolskih prvakov Petra in Pavla 29. 6. je nabirka kot običajno za »Petrov novčič«.

Oznanila v PDF obliki.

BESEDA ŽIVEGA BOGA

Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih. (Mt 10,27; 32–33)

BESEDA O BESEDI

V današnjem evangeliju slišimo: »Ne bojte se!« Jezus pravi: »Ne bojte se ljudi!« Ljudje sodimo po videzu, Bog sodi po namenih našega srca. Prišel bo dan, ko se bodo razkrili nameni vseh src javno, vpričo vsega človeštva, in takrat se bo videla prava vrednost človeka. Če se v življenju ravnam po načelu Bog me vidi, zlepa ne bom neiskren, dvoličen. Če imam pred očmi dejstvo: Bog me vidi in pozna do najglobljega kotička  srca, bom iskren in se ne bom pretvarjal pred ljudmi. Tudi se ne bom pretirano »grizel« zaradi takšne ali drugačne sodbe ljudi. Če me hvalijo, sam najbolje vem, koliko sem vreden. Vem, da bi lahko bil boljši, če bi koristno uporabil vse Božje darove, zato me nobena hvala ne bo prevzela. Če me upravičeno grajajo, si bom grajo vzel k srcu in se bo poboljšal. Če pa graja ni upravičena, me ne bo potrla, zavedajoč se, da je pomembno edino to, kaj o meni sodi Bog. Trudil se bom biti čim boljši v njegovih očeh. In če bom dober v Božjih očeh, tudi v očeh ljudi ne bom mogel biti slab.
Predvsem naj se ne bojimo priznati njega pred ljudmi. Naj se ne bojimo pokazati, da smo njegovi učenci. Vendar Jezus ne misli toliko na slovesne izjave in priseganja, da smo verni, misli predvsem, da ga ne zatajimo s svojim življenjem.     Po: S. Čuk

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Magda Šalamon, Sonja Mandelc                                                                pri 2. sv. maši: Melanija in Tilen Hadolin
Ureditev in krašenje župnijske cerkve:  Trnava
Dežurni ministranti: Jošt Polak, Jan Griguljak

*   V ponedeljek 22. 06. zvečer vabljeni, posebej romarji, k zahvalni sv. maši ob obletnici romanja k p. Piju in v zahvalo za ozdravljenje g. župnika.

*   Procesije na podružnicah so po naslednjem razporedu: v Grajski vasi v nedeljo 28. 6. in v Šentrupertu v nedeljo 5. 7. Procesije bodo povsod ob 10.00 uri, zato takrat na Gomilskem ne bo druge svete maše. Vse, ki običajno okrasijo kapelice za procesijo, tudi letos prosimo za to velikodušno uslugo.

*   Dan državnosti 25.6. obeležimo vsaj z zastavo, vabljeni tudi k sv. maši.

Prenesite in natisnite Oznanila v PDF obliki.

BESEDA ŽIVEGA BOGA

Tedaj je Jezus poklical k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.  (Mt 10,1-4)

BESEDA O BESEDI

Današnji evangelij nam našteva imena dvanajsterih mož, ki si jih je Jezus izbral za apostole. Kaj vemo o njih?
eter bo postal skala bodoče Cerkve. Kljub zelo človeškim potezam svojega značaja. Ko bi moral moliti, je spal; ko bi se bil moral za Jezusa postaviti, je prisegal, da ga ne pozna.
Brata Jakob in Janez sta dobila ime sinova groma, ker sta klicala Božjo kazen na negostoljubno samarijsko vas. Janez bo pozneje dobrohotnejši. Stal bo pod križem, pa ne bo rekel žal besede čez Jezusove morilce.
Tomaž se je s svojim obnašanjem za vedno zapisal v društvo dvomljivcev in črnogledcev.
Iz Matejevega poklica bi mogli sklepati, da je bil udarjen na denar. Če bi bil res takšen, Jezusu ne bi priredil velike gostije. Hvaležni smo mu, da si je zapomnil toliko Jezusovih besed in dejanj in  jih ohranil v evangeliju.
Juda je dobro začel, slabo nadaljeval in še slabše končal. Koliko rajši bi ga videli skesanega pod križem kakor visečega na vrvi.
Bili so ljudje, podobni nam. Zakaj je Jezus prav nje povabil v svoj ožji krog, ne vemo. Ostali so ljudje, kot so bili poprej. Prejeli pa so nalogo, ki presega človeške moči: oznanjati Božje kraljestvo. Storili so, kar so mogli. Česar sami niso mogli, je storil po njih tisti, ki jih je izbral in poslal.

SVETO REŠNJE TELO IN KRI
in telovske procesije

Na četrtek po prazniku sv. Trojice obhaja Cerkev od 13. stoletja naprej poseben praznik v čast presv. Rešnjemu telesu. V Normandiji so že v 11. stol. pri procesiji z oljkami na cvetno nedeljo vpeljali navado, da so v sprevodu nosili tudi Najsvetejše.
Kristusu, navzočemu v sv. Rešnjem telesu, so kristjani v zvezi z udeleževanjem evharistične daritve in v zvezi s sprejemanjem sv. obhajila izkazovali Božje češčenje že od prvih časov naprej. A na Zahodu so v drugi polovici 11. stol. nekateri začeli tajiti resnično Gospodovo navzočnost pod evharističnimi podobami, zato se je razvilo bogato evharistično češčenje tudi zunaj sv. daritve.
V naših krajih so praznik poznali že zelo zgodaj. Oglejska Cerkev ga je sprejela že leta 1254. Naslednik Urbana IV., Klement V. Je leta 1311 praznovanje potrdil. Praznovanje se je hitro širilo in postalo priljubljena ljudska slovesnost.
Procesija za Najsvetejšim v začetku ni bila sestavni del praznika, vendar so jo ponekod že imeli v 13. stoletju (npr. V Kölnu leta 1274). Obred praznične procesije z Najsvetejšim je Rim določil z Rimskim obrednikom leta 1614. Pri nas se je razvil bogat obred. Procesija se je vila (marsikje še danes) po poljih in travnikih in ljudje so prosili za blagoslov polja.
Procesija se je ustavila pri štirih oltarjih, kjer so peli odlomke evangelijev, nato je bil blagoslov z Najsvetejšim. Tako je procesija na praznik Svetega Rešnjega telesa hkrati častilna in prošnja. Takšen obred poznamo še danes, le da so mogoče različne prilagoditve glede na razmere v posameznih župnijah.
K razširjenosti praznika so veliko pripomogli tudi t.i. evharistični čudeži, o katerih najdemo pričevanja že iz prvega stoletja. Z njimi je Bog sam hotel potrditi in še danes utrjuje vero v to, da je pod podobo kruha in vina pri sveti maši v resnici skrit živi Jezus, njegovo telo in kri, njegova človeška in Božja narava.     Vir: svetniki.org

EVHARISTIČNI ČUDEŽI

Najbolj znani evharistični čudež se je zgodil v 8. stoletju v Lancianu, mestu v Abrucih v osrednji Italiji. V cerkvi sv. Legonciana je bazilijanski menih med maševanjem začel dvomiti o resnični Jezusovi navzočnosti v svetem obhajilu. Pred njegovimi očmi se je po posvetitvi hostija spremenila v kos mesa, vino pa v kri, ki se je zatem strdila v pet koscev različnih velikosti in oblik. Verniki, ki so bili priča pojavu, so dogodek razglasili po mestu. Meso, ki ga je danes mogoče videti v relikviariju, je veliko kakor hostija. Z vatikanskim dovoljenjem so te »relikvije« med letoma 1970 in 1974 preiskovali. Pod vodstvom Svetovne zdravstvene organizacije so napravili več kot petsto preiskav; pri njih je sodeloval znani profesor anatomije in patološke histologije Odoardo Linoli ob pomoči profesorja Ruggera Bertellija. Študija, objavljena leta 1976 v Ženevi in New Yorku, je pokazala, da je »čudežno meso« zares človeško meso, srčno mišično tkivo ter kri prava človeška kri iz krvne skupine AB. V krvi so našli beljakovine v istih količinah, kakor jih je najti v sveži krvi, ter minerale. Dejstvo, da sta meso in kri ostala v istem stanju dvanajst stoletij, čeprav sta izpostavljena zračnim in biološkim vplivom, je nerazložljiv pojav.
Zelo znan je tudi evharistični čudež v Bolseni, ki je povezan z ustanovitvijo praznika sv. Rešnjega telesa. Leta 1263 (ali 1264) se je duhovnik Peter Praški na romarski poti v Rim ustavil v vasici Bolsena ter daroval mašo na grobu sv. Kristine. Dvomil je o resnični evharistični navzočnosti. Ko je prelomil hostijo, v rokah ni več držal posvečenega kruha, marveč kos živega mesa, iz katerega so na korporal tekle kaplje krvi. Duhovnik je o tem obvestil papeža, ki je takrat prebival v bližnjem mestu Orvieto. Urban IV. je dogodek dal preiskati in tudi sam pohitel v Bolseno. Dne 11. avgusta 1264 je postavil praznik sv. Rešnjega telesa in krvi za vso Cerkev. »Relikvije« čudeža v Bolseni hranijo v Orvietu in so bile prvič priznane leta 1949. Na korporalu je 83 kapelj krvi. Orvieto je znan po romanjih in pobožnostih; tja so pogosto prihajali tudi papeži. Znani slikar Rafael je čudež upodobil na freski v vatikanskih ložah.           Vir: druzina.si

Bralca v nedeljo:   pri 1. sv. maši: Jan Juhart, Anka Trogar

                                 pri 2. sv. maši: Marko Vasle, Damjana Rojnik

Ureditev in krašenje župnijske cerkve: Šmatevž

Dežurni ministranti: Janez Vošner, Jaša Cvenk

Procesije na podružnicah bodo po naslednjem razporedu:

v Šmatevžu v nedeljo 21. 6., v Grajski vasi v nedeljo 28. 6. in v Šentrupertu v nedeljo 5. 7. Procesije bodo povsod ob 10.00 uri, zato takrat na Gomilskem ne bo druge svete maše. Vse, ki običajno okrasijo kapelice za procesijo, tudi letos prosimo za to velikodušno uslugo.

Ob zaključku veroučnega leta izražamo hvaležnost katehistinji Mariji, staršem in otrokom za njihov trud, še posebej v času epidemije. Naj tudi letošnja kateheza rodi sadove v našem vsakdanjem življenju: da bomo še bolj goreče ljubili Boga in bližnjega, molili in se udeleževali srečanj župnijske skupnosti okrog oltarja domače cerkve.